Ko se je moja prijateljica po dolgoletni zvezi razšla s fantom, se je odločila, da si bo poiskala nekoga, ki ji ga bo pomagal preboleti. Po nekaj neuspelih poskusih, kako bi šli skupaj ven plesat, glede na to, da sem jaz v Berlinu, ona pa v Ljubljani, in po ugotovitvi, da v naslednjem mesecu ne more prileteti v to deželo klubov in zabave, si je omislila Tinder.
Prek Facebooka sem začela prejemati vrsto slik moških, s katerimi se je 'matchala'. Svetovala naj bi ji, kateri je lepši, kateri je bolj zanimiv po opisu in s katerimi naj se pogovarja, ker ji preveč fantov piše. Pošiljala mi je sporočila, ki sva se jim skupaj smejali in jih ocenjevali. »Škoda, ker te ni tukaj,« mi je napisala. »Lahko bi se zabavali in jedli večerjo.«
In nato sva se zavedeli: najino zabavno početje je spominjalo na kupovanje oblek prek Neckermannovega kataloga. Najprej se navdušiš nad izdelki, ki so ti vizualno všeč, nato še malo pogledaš, ali so iz pravega materiala, ampak ne glede na to, da veš, kakšna je tvoja številka, še vedno ne veš, ali ti bo v resnici prav, preden objekt pomeriš. Veliko stvari nikoli ne naročiš, saj toliko časa in denarja pa spet nimaš in niti ne potrebuješ toliko oblek, ampak še vedno je lepo gledati stvari. Na koncu izbereš tistih nekaj izdelkov, ki so ti najbolj všeč, jih naročiš, pomeriš in vidiš, ali jih boš še kdaj oblekel.
Nisem a priori proti Tinderju in če se začne z obojestransko objektifikacijo, to še ne pomeni, da se tudi konča tako; so namreč ljudje, ki se zaljubijo, ki prek Tinderja najdejo svojega partnerja ali pa zgolj prijatelje (ja, tudi prijatelje najdeš na Tinderju, ne vrti se vse le okoli seksa). Vendar pa ideja, da se je treba sprva zreducirati na objekt, ostaja.
Patricija Fašalek, študentka
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
