Pred dvema letoma sem sedela v eni izmed učilnic Univerze v Maynoothu, približno 35 kilometrov od Dublina oddaljenem kraju na Irskem.
Še zdaj se živo spomnim, kako nam je na uvodnem predavanju Erasmusovim študentom profesor ameriškega rodu z iskrico v očeh rekel: »Ko sem bil jaz na študijski izmenjavi, sem spoznal čudovito žensko iz Azije. Danes sva že več let srečno poročena. Razglejte se okoli sebe. Zagotovo se boste zaljubili, nekateri pa celo poročili. In ti nekateri ste zdaj v tej sobi.«
Prav je imel. Nemec je spoznal Američanko, Italijanka je spoznala Nemca, Nemka je spoznala Irko, Španka je spoznala Nemca ... Okej, res je bilo veliko Nemcev! Ampak fascinantno je dejstvo, kako močne so bile te ljubezni. Ko si videl skupaj te pare, si si mislil, kako so lepi – ampak škoda, ker bo čez nekaj mesecev vsega konec.
Tukaj smo se vsi motili. Italijanka danes z Nemcem živi v Nemčiji, Američanka z Nemcem potuje po svetu, Irka in Nemka sta še vedno vpeti v malo bolj razburkano ljubezensko razmerje. Jaz pa sem spoznala svojega najljubšega Francoza in zdaj že dve leti najbližjega prijatelja. Ne, med nama ni nobene romantične ljubezni. Toda ta platonska ljubezen, ki veje med nama, me vsakič znova preseneča, saj se mi še sanjalo ni, da imam lahko na tako prijateljski ravni nekoga tako rada.
Kar hočem povedati, je, da Erasmus združuje. Ne prek pitja in zabav, kakor velja njegov sloves (čeprav moram priznati, da si glede na irske cene tega niti nisem mogla privoščiti), ampak prek bližine, prijateljstva, iskrenosti in ljubezni. Tja smo prišli sami, odprti za vse, z željo po sprejetju. In sprejeli smo se.
Jutri zgodaj zjutraj spet letim v Lyon in osrečuje me misel, da bom ta mesec preživela ob osebi, ki me pozna bolje kot kdorkoli drug.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"