Vedno sem govorila, da me politika ne zanima, tako kot večina ljudi okoli mene. Zakaj točno, ne vem – verjetno smo mislili, da smo nekje nad njo, v lepšem svetu, ki ni prepojen s spletkami in denarjem, hranili smo se z zasanjano idejo umetniškega blagostanja.
Vse to se je sesulo, če ne prej, z letošnjimi ameriškimi volitvami. »Slabo novico imam. Trump je zmagal,« so bile besede, ki so me brutalno prebudile ob devetih zjutraj, ko sem še napol sanjala, moj prijatelj pa je že srkal kavo in se odpravljal na faks. Tega 9. novembra sem razmišljala o veliko stvareh. O svoji profesorici scenaristike, ki nam je zabičala, da se z nami sploh ne bo pogovarjala, če rečemo, da nas politika ne zanima, saj se dotika življenj vseh nas.
O bivših sošolcih, ki so me presenetili s svojim sovraštvom do njim drugačnih in hvaljenjem Trumpa, ki je »postavil ženske na svoje mesto«. Razmišljala sem o vseh Hillaryjinih govorih in zagovorih ter o Trumpovih ogabnih opazkah, medtem ko so Facebook preplavljali komentarji jokajočih narodov. Amerika je v zadnjem letu zame postala popolna prispodoba resničnostnega šova. Malo zaigrano in malo resnično, zelo kontroverzno in le malo smiselno. Na dan rezultatov pa me je zmotila tudi poklapanost ljudi, kot da gre za nekaj determiniranega.
Nič več se ne da storiti. Med vso poplavo člankov na temo volitev mi je v spominu najbolj ostal citat Briana Eno, ki je bil objavljen v Mladini: »Leta sem od številnih svojih intelektualnih prijateljev poslušal 'politika me ne zanima', kot da je to nekaj sramotnega, primerljivega z javno masturbacijo. Zdaj pa bomo morda le odložili svoje iPade in sanje o kolonijah na Marsu ter začeli razmišljati o tem, kaj se dogaja tukaj – na Zemlji.« Tako kot podobno misleči intelektualci upa, da bo Trumpova zmaga pomenila budnico za številne ljudi.
