Ob prehodu z gimnazije na faks sem že na začetku prvega letnika opazila določen fenomen: fantje so si kar nenadoma začeli puščati brke.
Ni bilo zares pomembno, ali gre le za par neenakomerno postavljenih lis dlake ali za pravo brado, prav tako se očitno nihče tudi ni zares spraševal, ali brki pristajajo njegovemu obrazu in slogu. Ne, brki so postali sinonim za moškost, čez katerega nisi smel reči besede.
So pa sami imeli veliko povedati o njih. Bolj je bil fant negotov vase, dalj časa je bil pripravljen o njih razglabljati. Mislim, da bi, če bi jaz toliko časa govorila o svojih joških, ljudje mislili, da sem ali blazno čudna, ali da sem samovšečna, ali da koga osvajam, ali pa vse od naštetega. Ampak na neki točki moje poti skozi faks so pogovori o brkih postali stalnica.
Kakorkoli, pri teh brkih me je vedno motilo to, da večina ni želela slišati, da se moškosti pač ne doseže z brki. Biti odrasel ne pomeni imeti nekaj. Navdušenje nad igricami, s katerimi so se igrali še v osnovni šoli, ni pošlo, obnašanje še vedno ni in ni želelo kazati nivoja zrelosti, čas za delo ob popivanju s prijatelji se enostavno ni našel, spoštovanja do žensk pa jim tudi ni bilo zares mogoče vcepiti v glavo.
Sam govor o brkih se je skozi leta nekoliko umiril, njihovo nošenje pa še vedno ne. Nekateri so v tem času nekoliko odrasli, drugi malo manj. Me je pa na te brke spomnila izjava starejšega znanca, čigar kovček je na letališču po nesreči odnesel nekdo drug in ena izmed njegovih prvih misli je bila: »Jutri imam zdravnika, brivnik pa imam v kovčku. Ne morem tja tako neurejen!« Morda bodo tudi moji sošolci, ko odrastejo, ugotovili, da je zrelost stvar, ki se zgodi znotraj človeka.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
