Ko si mlad, nekako verjameš, da si nesmrten. Staranje se zdi tako daleč stran, na začetku svojih dvajsetih in pod okriljem šolskega sistema se mi zdi, kot da se moje življenje še ni niti zares začelo.
Vse vodi v neke priprave v odraslost in umirajo odrasli oziroma stari ljudje. Seveda ni čisto tako, nesreče se dogajajo, ampak nekako ne verjameš, da bi se lahko zgodile tebi.
Vsi ti govori o zdravem življenju in o strupih, ki jih jemo, se zdijo namenjeni nekomu drugemu. »Pa kaj, če kadim, premlada sem, da bi dobila raka« ali »Kaj se bom gibal, saj sem vitalen, ne potrebujem tega«. Zdravje je na prvem mestu – tako dolgo je bilo to težko razumeti, še posebej ker so te besede večinoma prihajale iz ust babic in dedkov.
Kar naenkrat pa se začnejo nesreče dogajati vse pogosteje. Odkar sem bila najstnica, vsako leto umre vsaj en moj vrstnik. Te nesreče so se v zadnjih letih prelevile v smrt zaradi zdravstvenega stanja. Dekle, ki sem jo poznala s šolskih hodnikov, je umrlo zaradi zamašene žile. Fant, o katerem mi je pripovedovala prijateljica, je umrl zaradi odpovedi srca zaradi preveč alkohola. In potem je bila tu še neka moja vrstnica, ki jo je zaradi kontracepcije doletela kap. Z njo je vse v redu, ampak res ne verjameš, da je kap stvar, ki ni rezervirana za leta petdeset plus.
Ko se enkrat zaveš, da se tudi tvojemu sistemu lahko kaj zgodi, to zavedanje pride kot šok, ki te zbudi. Je kot neki čuden trenutek resnice. Še vedno se težko pripravim do tega, da bi pojedla zdrav zajtrk in se nekajkrat na teden spravila teč. Bi pa rada svoje zavedanje prenesla naprej tudi tistim dijakom, študentom, mladim odraslim in starejšim odraslim, ki so na to nekoliko pozabili: zdravo življenje ni lari fari.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
