Danes sem se iz zanimanja odločila pogledati, kakšne predmete imajo in kaj se učijo pri študiju sociologije, politologije, filozofije, kulturologije, zgodovine itd. Zakaj?
Ker v resnici ne vem, kakšno znanje te študenti pridobijo na koncu svojega nekajletnega izobraževanja, vem le, da je označeno kot 'pa kaj boš s tem'?
Predmeti naštetih družboslovnih smeri niti malo niso nekoristni, nepomembni in nezaželeni – no, nezaželeni že mogoče, vendar le od tistih, ki si njihovega znanja ne želijo. Znanja o tem, kako svet deluje, kako je deloval in kako bo deloval ... tukaj se bom ustavila, saj pri takem številu smeri nimam dovolj znakov, da bi lahko vsaj približno zajela njihove kompetence.
Problem je, da s tem znanjem ne bodo dobili službe. Res je, nobeno podjetje ne potrebuje filozofa, da jim pove, kako je njihovo dejanje manipulativno in nemoralno in slabo za človeštvo. Nobena storitvena dejavnost ne potrebuje sociologa, nobena profitno usmerjena služba ne potrebuje kulturologa. Iz vidika zaposljivosti so zagotovo na slabšem.
Na slabšem so pa tudi zato, ker je morda čas, da se naučijo (ali pa naučimo – ne vem, novinarstvo baje ni na nič boljšem) svoje znanje uporabiti za nekaj novega, svežega in posledično najverjetneje tudi dobičkonosnega. Koliko časa bomo še iskali službe, ki jih ni, in se ne zavedali dejstva, da jih lahko ustvarimo sami ravno s tem, kar nas ločuje od drugih, ki ustrezajo profilu na oglasu, ki zahteva nekoga, ki ne misli s svojo glavo, ki pozna zakone na pamet itd. (Vsem naravoslovcem se opravičujem, vaše delo je seveda zelo cenjeno, le na drugem področju in vas iz te kolumne izvzemam. Ampak ne moremo spet vsi biti naravoslovci, ker potem bi pa primanjkovalo družboslovcev in bi bili vi na slabšem.)
Moj zaključek je, da se moramo nehati smiliti sami sebi in namesto iskanja ponujenih služb ustvarjati svoje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču