Med zdolgočasenim brskanjem po Facebooku in brezbrižnim preletavanjem naslovov statusov in člankov, ki so se drug za drugim pojavljali na zaslonu, sem naletela na ta napis: »Skrivnost srečnega življenja je: pustite nekaj prostora za poezijo.« Jaz sem to vzela dobesedno.
Moje kreativno pisanje se je končalo nekako takrat, ko se je začela novinarska pot, medtem ko se branje poezije nikoli ni zares začelo. Do zdaj. Kaj se je spremenilo? Literaturo še vedno neutrudno prebiram, vendar mi je nekaj manjkalo – nekaj, česar novodobni romani nimajo.
Zgodbam današnjega časa je bila odvzeta strast, nadomestila jo je mehanična odsotnost čustev. Vse strastno in ljubezensko danes sodi pod trivialno (res me zanima, kako hitro bi v koš vrgli Viharni vrh, če bi bil napisan v današnjem času), bizarno, hladno, robustno in robotsko pa zadostuje naši potrebi po intelektualnem. Ne pravim, da je današnja trivialna literatura dobra, in ne pravim, da je odsotnost čustev v pripovedi slaba – nasprotno!
Današnje strastne zgodbe so po večini slabe. Morda ker se dobri pisci fokusirajo na bolj 'pomembne' teme? Poeziji pa je še nekako dovoljeno ohranjati lepoto strasti in moč ljubezni. Poezija se ne izogiba hvaljenju vsakdana ali prikazovanju užitka v dotiku sonca. Poezija čuti. In zato sem začela brati poezijo.
Polepša mi dneve, ko zvečer pridem domov utrujena in se sprašujem, kam je šel še en dan. Razblini moje razmišljanje o brezpomenskosti življenja in mu da nov pomen. Tolaži me ob zmačkanih jutrih in ne glede na to, kako žalostna in obupana je, vedno mi vdahne novo zmožnost videnja barv sveta.
Predvsem pa me odstrani od računalnika, za katerim preživim ves dan, in izolira od individualistične robotskosti, ki se je v današnji dobi naselila v ljudi.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
