Sem ena izmed tistih, ki si ob ustni razlagi ne zapomni skoraj ničesar, pa naj gre za predavanja ali pogovor. Ne glede na to, kako se trudim, se kar nenadoma zbudim iz lastnega razmišljanja in ugotovim, da moja pozornost spet ni zdržala več kot deset minut. To ni povezano z zanimivostjo vsebine predavanj ali lastno ignoranco. Enostavno je: dajte mi tiskano besedilo in razumela bom vse. Preberite mi besedilo in ne bom vedela, o čem gre.
Dolgo sem se obremenjevala s tem, zakaj ne morem spremljati pouka. Sledile so kazni, neodobravanja profesorjev in zamere že srednješolskih učiteljev. Patricija ne sledi pouku, ne sodeluje, ne posluša. Ena izmed metod, da sem lažje obdržala koncentracijo, je bila, da sem med poslušanjem risala. Kaj je sledilo moji metodi, ko sem končno lahko sledila besedam učiteljev? Kazen.
Nato pa sem postala samo še jezna. Zakaj moram biti na predavanjih (z bolonjskim sistemom se je pač nekdo odločil, da je prisotnost obvezna), če so zame izguba časa? Zakaj mi ne daste transkripta besedil, ustrezno ustavite vejice in v eni uri bom nadoknadila mesec zamujenih predavanj? Zakaj je tako težko priskrbeti primerne učbenike, strokovne članke, karkoli, kar niso le alineje s ppt-jev? In zakaj je treba kuhati zamero do študentov, ki nimajo enakih kapacitet za sledenje sistemu, za katerega je nekdo označil, da je najbolj primeren?
Občasno se najdejo mlajši profesorji, ki jim je še pomembno, koliko in kakšno znanje predajo naprej. Potrudijo se, pripravijo gradiva in naredijo dosegljive strokovne članke, če že učbeniki ne obstajajo. Ne mislijo, da so nekaj več, in za njihove izpite se da naučiti iz gradiv, ki so nastala izven predavanj. Tem profesorjem sem hvaležna in znanje, ki so mi ga predali, še vedno nosim s seboj.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču