Toliko govorimo o brezposelnosti in težavnosti s pridobitvijo služb mladih, ampak ti mladi – tako proti koncu svojega študija kot tudi po koncu študija – večinoma nekaj počnejo. Kaj pa počnejo, če nimajo služb?
Drugačne oblike dela, za katere bi nekoč nekdaj bili plačani, zdaj pa pač niso. Tukaj je razlika.
Ni izjema ne pri nas in ne v tujini, da podjetja ponujajo polletne prakse sveže pečenim nevečštudentom. To pomeni neplačane prakse in tiste prakse, ki ti ne zagotovijo dela po končani obljubljeni dobi. Ne gre za obvezne prakse, ki so pri nekaterih fakultetah nadomestilo za določeno število kreditnih točk in ki se ti priznajo kot opravljen predmet, niti ne za prakse, za katere lahko dobiš štipendijo. Kaj ti ponujajo? Znanje, izkušnje, učenje, da boš morda nekoč nekje nekdaj lahko bojda dobil neko službo.
Potem obstaja tista znana oblika dela, ko si morajo diplomirani ali magistrirani študentje plačevati študentski status (ja, to se da, samo ne smem povedati ne kje in ne kako; Če se za to odločite, boste brez težav ugotovili, kaj narediti, da zamenjate ene 200 evrov za dijaški status). Zakaj to počnejo? Ker je to pogoj za delo. Osemurni delavnik, diplomirani nekaj nekaj, kupljen študentski status.
Starejši ljudje se pritožujejo, da jim mladi krademo službe s podplačano delavno silo. Če mi ne bi sprejeli tako nizke plače, ne bi postavljali novih standardov slabega plačevanja. Ampak če je to vse, kar lahko dobiš, ali res lahko izbiraš? »Želim si samo preživeti. Plačana sem 25 evrov za prevajanje, ki mi vzame tri dni časa. Seveda ne uživam v žongliranju s štirimi službami. Ampak kaj pa naj?« je prišlo na dan v pogovoru z mlado prevajalko. »Družboslovci nismo nepotrebni in nezaželeni, delo lahko takoj dobim. Samo plačati nas več nočejo, tukaj je problem.«
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču