Vse pogosteje slišim besedo odprta zveza. Nenehno srečujem ljudi, ki se vanjo spuščajo, so jo nekoč imeli ali pa si je želijo. Ne vem točno, kaj to je. Moje dojemanje zveze je bilo – in še vedno je – zgrajeno iz morda iluzorne predstave, da se dva človeka zaljubita, in to je to. Brez komplikacij. Iz tega nastane zveza, ki je monogamna, ker pač se imata človeka rada in ne potrebujeta drugih.
Odprta zveza naj bi bila zveza, ki ima odprta vrata za druge ljudi, in ti ljudje gredo lahko skozi ta vrata tolikokrat, kolikokrat želijo. Tukaj ni pravil, je stvar dogovora ali izkustva. Nekateri trdijo, da so lahko zaljubljeni v več oseb hkrati. Nekateri se nočejo počutiti ujete, hočejo spoznavati nove stvari, nove ljudi. In spet nekateri pravijo, da monogamnost ni zares v človeški naravi, da so jo ustvarile tradicija, družba, pravila, po katerih živimo. Nekaj je tudi takih, ki si želijo biti v zvezi z nekom, ki živi daleč stran, v drugi državi, vendar je zveza na daljavo preveč naporna, da ne bi bila odprta za druge ljudi.
Ampak če iščemo svobodo, neomejenost na eno osebo, zakaj potem temu sploh rečemo zveza? Kaj bi bilo drugače, če tega poimenovanja ne bi bilo? Na to mi nihče ne zna odgovoriti, ker vsak dojema odprto zvezo po svoje in v njej živi po svojih načelih. Jaz pa se sprašujem, ali ni vse skupaj le strah pred odgovornostjo, pred čustvi in navezanostjo, navidezno bežanje od institucionaliziranih nenapisanih pravil, ki je v resnici bežanje pred vprašanjem, kaj hočemo in kdo smo.
Dejstvo je, da smo še mladi, in preizkušanje stvari je nekaj, kar spada zraven. Tako lahko na koncu ugotovimo, kaj nam ustreza in kaj ne, kaj želimo in kako se počutimo. Morda so pa odprte zveze bolj funkcionalne od 'resnih' zvez. Kdo bi vedel?
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču