Na neki točki, ko se bližaš koncu faksa, začnejo tvoji dosežki resnično šteti. Tako v očeh družbe kot v očeh prijateljev in sebe.
Vsi te sprašujejo, ali že kje delaš, kaj delaš in kaj so tvoje reference. Če ne delaš česa v svoji smeri, te pričaka zaskrbljen pogled. Višji letnik ko si, več dosežkov moraš imeti, da ohranjaš svojo vrednost. In pri vseh teh dosežkih ti ne sme spodleteti.
Pred nekaj dnevi sem se dobila s prijateljem, ki dela nekaj v laboratoriju – mi je že velikokrat razložil, kaj točno počne, vendar si nikakor ne morem zapomniti, nekaj pač s proteini – in njegov obraz je izdajal veliko skrb. V nekem članku je po nesreči nekaj narobe zapisal in zdaj mora prositi revijo za popravek. Ni mi bilo povsem jasno, zakaj ga to tako zelo skrbi, če se da popraviti. »Spodletelo mi je,« je le s tremi besedami izničil vso vrednost svojega dela prejšnjih let. »Ljudje se motimo,« sem mu rekla. »Ne, ljudje se ne smemo motiti, ne pri delu. Uspeh je samoumeven, ampak vsaka napaka je korak nazaj.«
Spomnim se, kako vesela sem bila objave svojega prvega članka. Tako vesela, da sva s prijateljico proslavili. Toda vsak naslednji objavljen članek ni več prinesel prave zadostitve, kajti naslednji cilj je bil več objavljenih člankov in več dela. Tudi več dela in pisanje na različnih področjih je kmalu postalo samoumevno in govor o tem brezpredmeten, za vsako napako, naj je bila še tako majhna, sem se pa tako obremenjevala, da sem postala prepričana, da nikoli ne bom dobra novinarka.
Poleti sem brala knjigo Šola življenja, ki je bila na seznamu priporočene literature v Jani. Pisalo je nekaj takega: »Vsak uspeh je treba proslaviti. Naj gre za velik ali majhen uspeh, slavljenje svojih uspehov vodi do bolj srečnega življenja.« Tega se od zdaj nameravam držati.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču