Nikoli v življenju se še nisem na dnevni ravni počutila tako ponižano, kot sem se na mestu prodajalke, predvsem zaradi dejanj in seksističnih opazk določenih primerkov moškega spola. A z zapisom želim opozoriti na družbeno ignoranco, ki vse opravičuje z besedami »pač moški«, namesto da bi pogledali, kdo jim daje dovoljenje za tovrstno ravnanje in kdo ženske uči, da ta položaj pasivno sprejmejo pod pretvezo »zakonov narave«.
Dotaknile so se me izjave žensk, ki so se v zadnjih nekaj mesecih razkrivale umazanijo 'blišča': Nisem želela ničesar reči, da ne bi izpadla preveč zahtevna. Nisem želela povzročati težav.
Če sem dejstvo izpostavila, sem bila le označena kot preobčutljiva. Tudi sama nikoli nisem znala odreagirati, ko je prišlo do samega nadlegovanja ali ponižanja. Vsakič sem ostala brez besed. V vrtcu, ko so me fantje pretepali, sem dobila odgovor: To so pač fantje. To počnejo zato, ker si jim všeč. Ne sekiraj se. Ko pa se je v višjem razredu osnovne šole neka roka znašla na moji zadnjici, pospremljena z opolzkim šepetanjem na uho, o incidentu nisem več povedala nikomur. Jasno mi je bilo, da je to moj problem, da lahko le ignoriram in odkorakam stran ali pa sledim vzoru mojih sošolk – to vzamem kot kompliment. Spet sem se znašla v precepu: kako lahko vzamem kot kompliment nekaj, kar mi povzroča nelagodje?
Povedale so mi, da to pomeni, da si jim privlačna, da si lepa in da je to ena izmed največjih vrlin, ki si jih želi vsaka punca. Nekaterim so to povedali starši, nekatere so to razbrale iz revij, večina pa si je seveda želela biti predmet poželenja, kot so to strašno seksi in lepe igralke v filmih. Vmes pa so zapeljivo še pripomnile: A daj, nehaj no! Torej so le morale vedeti, da je nekaj s tem narobe! Spotoma smo se nekje tudi naučili, da ne pomeni ja. V svoji prvi daljši zvezi fantu nisem mogla dopovedati, naj me ne kliče 'pička'. Jaz sem bila tista, ki nisem razumela humorja, bila sem zavrta baba.
Pri delu v trgovini so mi moški na vprašanje, ali jim lahko pomagam, dobivala odgovore: Z veseljem, samo ne v javnosti. Za to, kar imam v mislih, sem pa na žalost že prestar. Zanimiva mi je bila tudi sledeča ugotovitev: nobeden moški mi ne reče ničesar, kadar so v okolici še drugi ljudje. Spet ugotavljam, da se le morajo zavedati, da nekaj na tem ni čisto sprejemljivo! To ni sovražno pismo, naperjeno proti moškemu spolu. Je obsojanje početja zgolj tistih, ki to počnejo in ki učijo druge, tako deklice kot fantke, moške in ženske, da tako pač je in da s tem ni nič narobe. Je kritika sistema, kritika neizobraženosti, kritika slabe usposobljenosti ljudi, ki nadaljnje generacije v tem duhu vzgajajo. Kritika dopustnosti in opozorilo, da se seksizem na delovnem mestu jemlje kot 'sestavni del službe'.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču