Odkar sem končala zadnji letnik diplomskega študija – čeprav je pred menoj še magisterij –, sem se znašla v neke vrste eksistencialni krizi. Čeprav imam bežno idejo o tem, kaj želim doseči, so moji dnevi brez institucionalizirane strukture v ozadju podobni Dalijevi uri.
Medtem ko ima sodelavka težavo, ker ne ve, kaj bi počela v življenju, imam jaz nasproten problem: počela bi vse. Trenutno na praksi nimam skoraj nič dela, in čeprav sem bila sprva nad tem nadvse navdušena, saj imam sedaj veliko časa, da počnem druge stvari, se je stvar spremenila v občutek slabe vesti zaradi zapravljanja časa za zgolj razmišljanje o stvareh, ki bi jih rada počela.
Rada bi se naučila nemščine, če sem že tukaj, ampak imam tudi špansko sodelavko, ki bi me lahko naučila špansko – s katerim jezikom naj začnem? Rada bi brala knjige, rada bi pisala zgodbe. Rada bi napisala nekaj angleških člankov in jih poskusila prodati angleškim revijam, hkrati pa bi si rada našla dodatno delo v Ljubljani, ki bi ga lahko delala na daljavo, saj pogrešam slovenski jezik. Vmes pa imam namen izpeljati še filmski projekt, h kateremu me je povabila prijateljica, pa morda začrtati smernica za lasten projekt, ki se ga spravljam postavljati že nekaj mesecev.
Na koncu dneva pa ne naredim ničesar. Sedim v pisarni, klepetam s Španko v angleščini, tukaj sicer oddelam svoje delo in spišem eno kolumno na teden, sem ter tja polektoriram kakšno filmsko recenzijo, če imam dober mesec in mi dajo kaj dela, vmes pa spim, jem in pijem s prijatelji. Včasih imamo piknik ali pa šotorimo ob jezeru, se deremo na karaokah ali pa plešemo na zakotnih jam sessionih.
Govorim si, pa saj je Erasmus, sprosti se. Stara si 23 let in delaš prakso. Mar ni dovolj? Vendar tega občutka ne znam ponotranjiti in krivda se ponovno prikrade vsako jutro skupaj z mačkom.
Patricija Fašalek, študentka