Velikokrat dobim vprašanje, od kod mladim denar za potovanja? Odgovor je precej preprost: letalska vozovnica na drug konec Evrope danes stane veliko manj kot vlak do sosednje države.
Potem so tukaj štipendije, namenjene izmenjavam, študentske ugodnosti za prenočišča v hostlih, 'couchsurfing', s študentsko izkaznico dobiš tudi cenejšo hrano in zastonj vstope v gledališča, muzeje in podobno.
Zato bi rekla, da vprašanje ni več, kako si lahko študentje privoščijo potovanja, mobilnost in življenje v tuji državi, temveč gre bolj za vzvišen pogled starejših na tovrsten način življenja brez raziskovanja opcij oziroma izražene želje po lastni mobilnosti. Res je, da študentska verzija potovanja ni tako udobna kot običajni turistični izleti, vendar dokler je motivacija, se najde ugodna rešitev.
Ena izmed najpogostejših stvari, ki jih poslušam v zadnjem času, ko se moramo po koncu študija kdaj pa kdaj tudi vprašati, kje bi se ustalili, je stavek: »Jaz niti ne vem, kje bom čez pol leta, kaj šele čez 5 let.« In vse bolj postaja nenavadno, da si kdo želi ostati v državi, kjer je bil rojen, kot to, da se ali želi preseliti drugam ali pa se kar nenehno premikati.
Ta želja po premikanju, ki se je pojavila v nas, ima več razlogov: morda so drugje res boljše priložnosti za delo in boljše šole za naš poklic. Občasno se ljudje iz različnih držav zaljubijo ali pa navežejo prijateljstva, ki jih skupaj z lepoto njihove države spodbudijo, da se za nekaj časa premaknejo tja. Nekateri na potovanjih iščejo samega sebe, nekaterim pa je verjetno preprosto le dolgčas. Saj imamo vse in le klik stran smo od nove dogodivščine, za katero se ti niti ni treba zares potruditi, da se lahko nanjo podaš ... morda le poletno delo v lokalu, da si zadevo lahko financiraš.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
