Nimam Snapchata ali Instagrama in nikoli nisem veliko objavljala na Facebooku, mi je pa zdrava pamet narekovala nekatere 'zmenkarske namige'.
Recimo, če ti fant všečka sliko iz leta 2013, mu moraš res biti všeč, da je šel gledat tvoje štiri leta stare fotke. Ali pa če všečka vse tvoje profilne slike, to verjetno tudi kaj pomeni. Če te samo doda na Facebook, verjetno to dandanes ni več taka velika stvar, kot je bila, ko smo bili stari 15. Če ti pa piše ... to je pa zmedeno. Ampak najverjetneje si mu všeč. Razen če hoče biti prijatelj. Ampak po navadi ne pišeš kar tako osebam na Facebook, razen če kaj rabiš. Ali pa ti je dolgčas ob štirih ponoči in si edina virtualno dosegljiva oseba. Potem se pač začneš pogovarjati.
Bolj zakomplicirano rata pri vseh preostalih družbenih omrežjih. Morda zato, ker jih nimam in se mi zdi smešno – ali pa je smešno v vsakem primeru. Kdo bo prvi komu poslal sliko prek Snapchata. Kdo bo kaj napisal pod sliko na Instagram, kar bo namigovalo na drugo osebo. »Že tri dni mi ni nič všečkal ali poslal. Morda mu pa ni več do mene,« so stavki, ki jih kdaj ujamem. Ali pa: »Jaz sem mu zdaj dvakrat zapored komentirala fotko, on pa meni nič. Očitno to ne vodi nikamor.« Ker pred tem sta si izmenično vsak dan nekaj poslala in je ratala navada, še pred tem pa je on njej velikokrat kaj všečkal, da ga je ona opazila.
Čez čas se naučiš pravil igre in morda, če imaš tudi sam vsa ta družbena omrežja, rata manj bizarno. Tako hitro te posrkajo vase in v svoj virtualni svet, da še veš ne, kdaj tudi tebe zasvojijo in se ti zdijo povsem običajen način komuniciranja. Vendar pa, če se pogledate z distance – mar ne bi bilo fino, če vsaj romantični začetki ne bi bili tako robotizirani? Si lahko sploh še pomagamo, ali smo šli že predaleč?
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču