Ko sem bila mlajša, so mi starši rekli, naj varčujem denar za svoje stanovanje. Glede na to, da sem bila prepričana, da vsi itak plačujejo najemnino, mi ni bilo povsem logično, zakaj bi kupila svoje stanovanje. In kako bom kdaj lahko s svojimi skromnimi prihodki sploh našparala dovolj denarja za en kvadratni meter.
Sedaj si bolj kot karkoli želim svoje stanovanje. Želim si enosobno luškano zavetje, kjer se mi ne bi bilo treba prilagajati neznanim cimram in kamor bi se z veseljem vračala, saj bi vedela, da sem na poti nekam, kar je dejansko moje.
Dobro se zavedam, da je moja želja po stanovanju podobna želji velikega Gatsbyja po veliki hiši, le da so se časi spremenili. Ameriške sanje so že dolgo mrtve in materializem ne prinaša več tistega veselja, kot ga je našim staršem.
Toda hiša je v ameriških sanjah simbolizirala varnost, udobje in ekonomsko stabilnost. Večja je bila hiša, bolje ti je šlo v življenju in več varnosti je prinašala. No, izraz ameriške sanje je tudi poosebljal ideje demokracije, človekovih pravic, svobode, priložnosti in enakosti ne glede na to, kje in komu si se rodil. Ker v ameriških sanjah si lahko s trdim delom prišel, kamor si hotel.
Kdaj se je vse to porušilo? Kdaj smo šli iz želje po veliki hiši do majhnega stanovanja, od obljube enakosti kot ene izmed temeljnih vrednot do razpada sistemov zaradi posledic teh obljub, od vere v to, da lahko vse dosežemo s svojim trdim delom, do zavedanja, da največjo vlogo igrajo poznanstva in tvoj hinavski odnos do dela in ljudi?
Kaj pa so bile slovenske sanje? Nič kaj drugačne, bi rekla. Hiša z vrtom na obrobju Ljubljane, da bodo otroci lahko lepo odraščali. Nekateri se jih držijo še vedno. Nekateri pa so te sanje že davno ne le opustili, ampak zavrgli skupaj s sprejetjem današnjega načina življenja.
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
