Dokler bo z nami človeška ribica, bo tudi pitna voda

Pri tem je zanimivo, da je črna človeška ribica izredno redka podvrsta, komaj kdaj omenjena. Kot tudi redkokdo omeni jamo Tular v Kranju, kjer človeške ribice že dolgo uspešno razmnožujejo in proučujejo, ter zakonca Gregorja in Magdo Aljančič.

Že več kot pol stoletja

»V Postojnski jami je človeška ribica prva jajčeca odložila že jamskemu vodniku Prelesniku pred 140 leti,« pove Gregor, »so pa že kmalu propadla. Kljub temu je takrat postalo jasno, da ribica odlaga jajčeca, in ne izlega ličink, kot so sprva domnevali. Prvič pa so izleganje ličink opazovali že leta 1888. Zanimivo je tudi, da prav letos, po 75 letih gojitve postojnskih proteusov, odlaganje jajčec spremljajo v še eni turistični jami, v Hermannshöhle na severu Nemčije.«

Gregor ve o človeški ribici toliko kot le redkokdo; s proučevanjem proteusa se ukvarja skoraj 30 let. Pri tem je pomagal že svojemu pokojnemu očetu, biologu Marku Aljančiču. Ta je v jami Tular, ki je tako rekoč sredi Kranja in je bila med drugo svetovno vojno urejena v zaklonišče, napravil podzemni laboratorij. Leta 1960 je v to okolje, kjer ribice sicer ne živijo – najseverneje so bile opažene v Divjem jezeru pri Idriji –, prinesel prve primerke. Jamski laboratorij Tular je tako eden od samo dveh krajev na svetu, kjer se ribice uspešno razmnožujejo zunaj naravnega okolja. Drugi tak laboratorij je v jami Moulis v Franciji, kamor so ribice pripeljali iz Slovenije, saj tam te največje jamske živali ne živijo. Skoraj vse, kar danes vemo o življenju človeških ribic, prihaja iz jamskih laboratorijev.

Ogroženi 'črni parkelj'

Tular pa je edini jamski laboratorij na svetu, kjer proučujejo tudi življenje črne podvrste človeške ribice. »Proučujejo jo tudi na Oddelku za biologijo na ljubljanski Biotehniški fakulteti, vendar se tam ukvarjajo z njihovo notranjo zgradbo in genetiko,« razloži Gregor, ki letos po daljšem premoru končuje študij biologije. Črna ribica je podobna običajni človeški ribici, a ima temno pigmentirano kožo, bolje razvite oči, pa tudi bolj mišičasta je. »Odkritje črne ribice je bilo med naravoslovci prvovrstno presenečenje,« pravi sogovornik. »Letos mineva 30 let, odkar jo je dr. Andrej Mihevc s postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU našel v izviru Dobličice v Beli krajini.« Našli so jo po naključju, med raziskavami vodnih virov za belokranjski vodovod.

Gre za izredno redko žival, ki je bila do pred kratkim znana le iz štirih izvirov v okolici Črnomlja. Biolog dr. Boris Sket, ki jo je znanstveno opisal, ji je dal latinsko ime Proteus anguinus parkelj. Latinskemu poimenovanju običajne človeške ribice je dodal še besedo parkelj – črna živalca z rdečimi škrgami ga je spominjala na parklje, kakršne prodajajo v času miklavževega. »Oče je bil zaradi te spakedranke kar malo nejevoljen. Parkelj je namreč popačenka besede 'bartl', nemške besede za brado,« pove z rahlim nasmeškom Gregor. Sicer pa mu, ko je govor o tem belokranjskem endemitu, ni čisto nič do smeha. »Zaradi naraščajočega onesnaževanja majhnega življenjskega prostora črnega proteusa je potrebno urgentno ukrepanje,« pove.

Skrajni čas za ukrepanje

»Z Društvom Proteus, novomeškim Zavodom za varstvo narave in Oddelkom za biologijo smo na Ministrstvo za okolje in prostor pred kratkim poslali dopis, s katerim pozivamo k ukrepom,« se v pogovor vključi njegova soproga, geografinja in specialistka za analizo prostora dr. Magda Năpăruş Aljančič. S proučevanjem človeške ribice se je začela ukvarjati leta 2009, ko se je iz Romunije preselila v Slovenijo in se pozneje poročila z Gregorjem.

»Primerjava analize razmer leta 1987 in razmer po meritvah ARSO (Agencije za okolje RS) pred dvema letoma kaže veliko povečanje onesnaženosti z nitrati in fosfati,« pojasnjuje. »Vzrok onesnaženja je predvsem kmetijstvo, ki ni prilagojeno prepustnemu kraškemu terenu. Gnojila in fitofarmacevtska sredstva se s površja hitro izpirajo v podzemno vodo. Še zlasti problematična je pretirana uporaba gnojevke iz bioplinarn, težavo pa pomenijo tudi nekatere napake iz preteklosti. Na primer odlagališče livarskih peskov pri izviru Jelševnik, saj je le delno sanirano, pa onesnažena brezna na Poljanski gori in ponekod drugje,« razloži Magda vzroke ogroženosti črnega proteusa in pitne vode za Belo krajino.

Dolgoživost – prednost in težava

Zaradi svoje dolgoživosti so človeške ribice še posebno občutljive za onesnaževanje. Koliko lahko doživijo, pravzaprav ne vemo natančno; ocenjujejo, da naj bi dočakale do sto let. Nekaj od tistih ribic, ki jih je Marko Aljančič pred več kot 50 leti že kot odrasle prinesel v Tular, je še vedno živih – danes so stare vsaj 70 let. Zaradi dolgega življenja se v njihovih telesih kopičijo strupene snovi, ki jih ljudje zadnja desetletja spuščamo v podzemne vode. Na ogroženost že dolga leta opozarja biolog dr. Boris Bulog, ki je s sodelavci izmeril visoke koncentracije težkih kovin v tkivih črnega proteusa, v podzemni vodi pa ugotavlja naraščanje fosfatov in nitratov. Ti so še posebno nevarni za mladiče človeške ribice, škodujejo pa tudi zdravju ljudi. V kraškem podzemlju se zbirajo tudi druge snovi, katerih delovanja niti še ne poznamo, verjetno pa vplivajo tudi na imunski sistem človeške ribice, njeno življenjsko 'kondicijo' in razmnoževanje ...

Zato je Društvo Proteus, katerega predsednik je Niko Šuštarič, na oblast naslovilo dopis, ki predlaga zaščitne ukrepe za ohranjanje črnega proteusa in pitne vode v Beli krajini. Ključno pa je ozaveščanje mladine o okoljskih problemih na krasu. Kratki dokumentarni film SOS Proteus (Jamski laboratorij Tular/Studio Cebram, 2015), ki poljudno prikazuje ogroženost črne človeške ribice v Beli krajini, je vzbudil velik odziv med našimi osnovnošolci. Njihove risbe, kot pravi Gregor, vlivajo upanje, da se bodo prihodnje generacije bolj odločno odzvale na okoljske izzive na krasu.

Odkritja v garažnih razmerah

Da bi človeško ribico lahko ohranili, pa moramo najprej vedeti, kje sploh živi. Doslej so žival morali dejansko videti, kar je zaradi nedostopnosti podzemlja možno le na redkih mestih. V Tularju pa razvijajo inovativno 'forenzično' metodo ugotavljanja njene razširjenosti z analizo vzorcev podzemne vode. Njena koža se namreč nenehno obnavlja, delce kožnih celic pa podzemna voda skozi kraške izvire odnaša na površje. S to izjemno natančno metodo, ki omogoča zaznavanje že majhnih količin DNK človeške ribice, so leta 2014 našli njene sledove celo v Črni gori, kjer do takrat še ni bila odkrita. Ključna sodelavca sta, pove Gregor, dr. Špela Gorički in dr. David Stanković, partnerja pa Biološki inštitut ZRC SAZU in Oddelek za zootehniko na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Metoda je tako natančna, da omogoča razlikovanje med DNK posameznih populacij človeške ribice. Lani so s to metodo odkrili še pet novih izvirov s črnim proteusom, več kot prej v 30 letih. Dodatnega pa so po pričevanjih domačinov odkrili v sodelovanju z nadobudnimi mladimi raziskovalci iz Osnovne šole Dragatuš. Žal pa so vsi novi izviri na območju z intenzivnim kmetijstvom, kar pomeni, da je črni proteus mnogo bolj ogrožen, kot so domnevali do sedaj.

»Konec junija nas je prijetno presenetila prestižna znanstvena revija Science,« pove Magda Aljančič. »Po Špelini predstavitvi lanskih rezultatov na konferenci jamskih biologov je revija objavila novico o razvoju naše metode.« Njen mož pa doda: »V razmerah 'garažne znanosti', brez javne podpore in s prostovoljskim delom smo naredili pomemben znanstveni preboj, ki je sicer v domeni velikih molekularnih laboratorijev. Medtem ko v Sloveniji proteus raje občudujemo v turistični izložbi, sta nas podprla Norveški sklad in CEPF.«

Varstvo proteusa in njegovega življenjskega okolja ni, kot družno pojasnjujeta Gregor in Magda, pomembno le zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti in ohranitve tega simbola dinarskega krasa. »To je del širšega problema,« pravita, »gre za ohranjanje podzemne vode, ki je daleč najpomembnejši vir pitne vode na planetu. V Sloveniji je ta skoraj edini vir, in če onesnažujemo življenjsko okolje človeške ribice, si hkrati zastrupljamo tudi našo pitno vodo.«

Marjan Žiberna, fotografije: Igor Zaplatil in Gregor Aljančič

Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri