Petra in Mia sta prijateljici ter tudi sodelavki in avtorici dveh zbirk Zdravilnih zgodbic. V eni se skriva 14, v drugi pa 16 zgodbic, ki staršem pomagajo, da njihovi malčki lažje premagajo težave, s katerimi se srečujejo v otroštvu.
Od kod ideja za knjigi Zdravilne zgodbice?
Nekega poletnega popoldneva sva se pogovarjali o tem, kako pogosto ne najdemo načina, da bi otrokom razložili in pomagali pri nekaterih povsem običajnih težavah, za katere odrasli že poznam rešitev ali pa se zavedamo, da so premostljive. Rodila se je ideja o zdravilnih zgodbicah za otroke. Združili sva svoje izkušnje in znanje: Petra je prispevala poznavanje o pomembni tradicionalni vlogi pripovedk in mitov v življenju ljudi in izkušnje s področja strukture, Mia pa razumevanje psihološkega razvoja malčkov in otrok ter to, kako izbira pravih jezikovnih vzorcev spodbuja predelovanje negativnih čustev. Ker obe zelo radi bereva in ljubiva zgodbe, sva se odločili, da to narediva skozi zgodbe, v katerih bova spojili najina svetova in zanimanje – psihološki vidik in poznavanja strukture zgodb in jezika.
Katerih področij se dotikajo?
V prvem delu Zdravilnih zgodbic je 12 zgodbic, ki se dotikajo določenih težav, ki jih imajo otroci od prvega do četrtega leta (samostojno spanje, močenje postelje, opuščanje dude, odhod v vrtec), in dve dodatni zgodbici, ki spodbujata razvoj tistih veščin, ki jih mora otrok v tem obdobju usvojiti. V drugem delu, ki je spisan za predšolske otroke (od četrtega do šestega leta), pa je zgodbic, ki se soočajo s težavami, kar 14 (deljenje igrač, iskanje pozornosti, težave z jecljanjem, sprejemanje drugačnosti in ljubosumje), spet pa sta tam dodatni dve, ki spodbujata tisto, kar mora otrok pri teh letih razvijati. Poleg tega je v vsaki knjigi staršem na voljo uvod, v katerem je tudi del znanstvene teorije, da bolje razumejo, kaj se njihovemu otroku v določenem obdobju dogaja in kako dojema stvari. Uvod je zelo pomemben in staršem zato vedno priporočava, da ga preberejo sami, preden se lotijo branja zgodbic, saj so v njem pomembna navodila za uspešno branje. Tam lahko starši izvejo, kako in kdaj je najbolje brati te zgodbice, pa tudi zakaj je tako zelo pomembno, da jih vedno (tudi, če otrok recimo zaspi) preberejo do konca.
Zakaj je otrokom bolje nekatere stvari razložiti skozi zgodbice?
Veliko staršev zaradi obilice dela in hitenja pogosto ne ve, kako pomagati otroku pri nekem običajnem razvojnem izzivu, ker imajo na voljo toliko različnih priročnikov, vzgojnih teorij in slogov. Pojavljata se dve skrajnosti: nekateri starši otrokov problem napihnejo do onemoglosti, da je otrok prestrašen, ker čuti, da z njim nekaj ni v redu, hkrati pa starši ‒ ki so njihov varni pristan in skrbnik, ki vedno ve, kaj narediti v težavah ‒ ne vedo, kako jim pomagati. Drugi starši pa probleme kar malo pometejo pod preprogo, češ saj je pameten, bo to že predelal. Želeli sva jim pomagati na naraven način, hitro in učinkovito ter brez zahajanja v ekstreme: taka razvojna težava ne sme postati središče življenja družine.
Kako Zdravilne zgodbice pomagajo staršem in kako otrokom?
Iskalnik Google ponuja ogromno rešitev, a stvari niso tako preproste. Starši priznavajo, da so prebrali vse od a do ž, primerne rešitve pa ne najdejo. V tem norem svetu, kjer vsi samo še hitimo, pozabljamo na najbolj preproste stvari: vztrajnost, doslednost, rutino, urnik. Ko se lotimo neke strategije, vsi pričakujemo, da se bo naš problem takoj rešil, a to seveda ne gre. Otroci potrebujejo občutek, da mislimo resno, zato moramo biti dosledni. Na začetku lahko prihaja do hujšega odpora, a če vztrajate, se bo rezultat zagotovo pokazal. Starši so danes zelo suvereni v svojem izbranem slogu, v eni fazi pa povsem izgubljeni, ker ne deluje. Ne deluje pa zato, ker določene strategije razumejo zelo po svoje, hkrati pa niso dosledni in vztrajni. Zgodbice pomagajo staršem razložiti situacijo, težavo in rešitev na način, ki je otrokom blizu. Otroci pa lahko z doslednim in rednim branjem zgodbic (to pomeni, da jih morajo starši brati po navodilih) rešijo svojo težavo, s tem pa pridobivajo tudi samozavest in osvajajo razvojne mejnike.
Kaj pravijo tisti, ki so Zgodbice že vzeli v roke, da bi z njimi rešili težave, ki jih imajo s svojimi otroki? So jim v pomoč?
Preden sva knjigo izdali, sva za mnenje prosili tudi vzgojiteljice: tako starejše s številnimi izkušnjami kot mlajše z modernejšimi pedagoškimi pristopi. Od njih sva dobili številne nasvete, kako se lotiti težav konkretne starostne skupine, nekatere so zgodbice preizkusile tudi na otrocih v vrtcih. Želeli sva dobiti povratne informacije tudi glede tega, kako določene besede in besedne zveze delujejo v življenju. Nekaj stvari sva morali poenostaviti, da bi jih razumel tudi, denimo, 14-mesečnik, in hkrati paziti, da ne kršiva določenih psiholoških in jezikovnih strukturnih pravil. Največji izziv pa je bil, ko sva tresočih se prstov vse skupaj poslali v recenzijo razvojni psihologinji profesorici Marjanovič Umek. Čeprav sva želeli ustvariti predvsem uporabno knjigo, nama je bilo zelo pomembno tudi, da je znanstveno neoporečna. In ko nama je to potrdila prof. Umekova in napisala pozitivno mnenje o knjigi, sva bili res veseli.
Kaj pa pravljice in zgodbice, ki so v današnjem času na voljo otrokom? Kakšno je vajino mnenje o njih? So lahko škodljive za otrokov razvoj? Bi morali starši paziti, kakšne zgodbe berejo otrokom?
Seveda ni vse, kar je spisano, dobro za otrokov razvoj. Starši naj zgodbice preberejo sami, preden jih berejo otrokom, da se sami prepričajo, ali je vsebina primerna. Izogibajmo se preveč nasilnim vsebinam ali pretiranim grozečim elementom (sploh pri mlajših otrocih). Otroci imajo radi veliko ilustracij, zato je dobro, da pri izbiri knjig nekaj pozornosti namenimo tudi vizualnemu jeziku. Pri izbiri je morda smiselno slediti merilu, ali vsebina knjige podpira to, kar želim naučiti svojega otroka. Če je odgovor pritrdilen, potem ste izbrali dobro knjigo.
Kdo sta Petra in Mia?
Poznava se že 20 let, spoznali pa sva se v času študija, čeprav sva zaključili dve povsem različni študijski smeri: Mia intenzivno usposabljanje na Hypnotherapy Training Institute (ZDA) in psihologijo, ki jo je dopolnila z magisterijem v Oxfordu, Petra Julia pa kulturologijo, ki ji je dala potrebno širino pri soustvarjanju pomembnih slovenskih revij in knjižnih del. Od nekdaj naju je družila strast do dobrih zgodb – tako za odrasle kot otroke in ves čas sva iskali način, kako bi sodelovali. Imeli sva občutek, da nama rešitev zre naravnost v oči, a je nekako ne prepoznava.
Besedilo: Tina Ambrožič // Foto: Peter Irman
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec