Petra Vladimirov v knjižnem prvencu: »Vsak zmore vse in vsak ima svojo Evforijo!"

Petra Vladimirov, diplomantka psihologije in magistra sociologije, ki je od leta 2007 zaposlena v Vzgojnem zavodu Kranj kot vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja, v prostem času tudi teče. A vedno ni bilo tako. Tudi Petra se je pred leti tako kot mnogi zasedeni izmed nas spraševala, zakaj bi se vdajala nečemu tako mazohističnemu in nesmiselnemu.

»V vsemogočnih letih najstništva, ko se gradi in snuje temelj posameznikove nravi, tek zame ni imel niti najmanjšega smisla. Takrat sem svoje poslanstvo in namen iskala v zgodba odra in zaodrja ljubljanske Drame in na oguljenih sedalih kavarne Union. Tam smo se kot globoko razmišljujoči intelektualci z nekaterimi gimnazijskimi sošolci srečevali ob nedeljah, ob vznesenem recitiranju Boudelaira in prebiranja Malrauxa, katerih imena smo v izbrani umetniški družbi v mladostniški nedoraslosti izgovarjali črko po črko, natanko tako, kot so bila zapisana. Telesno aktivnost smo izvajali izključno na odrskih deskah, vsakršno drugo pa smo razumeli zgolj kot slabo sublimacijo tupoumja, ki nedvomno vlada vsem fizkulturnikom in telovadcem,« je Petra Vladimirov zapisala v svojem knjižnem prvencu, za katerega je bilo od založnikov že slišati, da je vrhunsko besedno izmojstren, od njenih pišočih kolegov tekačev pa celo, da je Petra Vladimirov zagotovo najbolj pismena izmed vseh slovenskih tekačev, pri čemer slednjih danes zares ni malo.

Zgodba o gibanju, srečanjih in potrditvi!

Petrina Evforija nikakor ni še ena zgodba o teku, pa tudi ne zgolj tekaški roman. Gre za osebno izpoved avtorice o tem, kako je, ko si pahnjen na dno – naj si bo to njena nesreča med tekaško tekmo v Andori in kompliciran zlom stegnenice ali pa občutek odrinjenosti iz družbe mladih varovancev v Zavodu. Je tudi zgodba o tem, kako se je mogoče z dna dvigniti in pričeti od začetka. Je zgodba o gibanju in o premikanju naprej. Govori o srečanjih in skupnih doživetjih. Pa o sprejemanju, predanosti, potrditvah in ne nazadnje osebnih izpolnitvah, ki so nagrajene z občutki evforije po tem, ko smo opravili presežek, ki smo si ga zadali.

»... in nikakor ne pravim, da morate zdaj vsi pričeti teči,« je bila na predstavitvi knjige pred dnevi povsem jasna Petra Vladimirov. »Nikakor. Pravim le, da bi si vsak v življenju moral najti lasten delček tiste coprnije, tiste čarovnije, ki vas nagovori in ki jo v meni zadnja leta prebuja tek. Ko ga boste našli, to tudi izpeljite.«

V Petrino drobno, a še kako trdoživo postavo se je ljubezen do gibanja prikradla zlagoma. Na faksu se je zaljubila v tabornika in naenkrat se ji je zazdelo, da pa je čisto v redu, če se kdaj pa kdaj odpravi tudi v hribe. In vse pogosteje je namesto na Metelkovo ali k Čarliju na Petkovškovem nabrežju svojo zabavo iskala ne le na Komni, ampak tudi na tednih turne smuke. Ker je sproti odkrila tudi ljubezen do potovanj, je kmalu ugotovila še, da se največje pustolovščine odvijajo v najbolj odmaknjenih koncih sveta, na prve pet- in šesttisočake pa se je povzpela brez veliko predpriprav, skoraj po naključju in precej mimogrede.

In potem se je zgodilo.

• »Greš laufat?« me je vprašala Jana, s katero sem pogosto tekmovala v osvajanju strani študijskega gradiva. »Si nora?« se ji odvrnila jaz. »Tek je vendar nekaj najbolj dolgočasnega in laufajo največji brezzvezniki, brez idej in trohice kreativnosti,« sem bila popolnoma prepričana. A sem kljub temu šla, najbrž zato, da jo prehitim. Četudi najprej na ekipnem Teku trojk, potem pa nekajkrat na kakšni ’maratonski polovički’. Čeprav nekega globljega smisla v vsem tem sprva nikakor nisem našla, sem vendarle morala priznati, da je v cilju vselej luštno, sploh pa je luštno potem v gostilni, na analizi.«

... svoje začetke v teku iskreno popiše Petra Vladimirov, ki se ji je sprva nerada, potem pa enako vneto pridružila prijateljica Mucki – Žano Andreevo, ki jo je spoznala v Moskvi in je bila nasploh ena redkih Rusinj, ki ’ni našobljenih ustnic in cvilečega glasu hlepela po zariplem, vampastem financerju’.

Z Mucki, ki danes živi v Sloveniji, sta se pričeli udeleževati raznoraznih tekov, tudi tekov po hribih, smučarsko – tekaških podvigov in tekmami, ki potekajo v samooskrbi.

Koliko kilometrov greva? Največ!

In potem se je zgodilo leto 2017.

• »No, koliko kilometrov greva?« me je še enkrat vzdramila Mucki. Zazrla sem se v razpis na spletni strani in jih brez pomislekov izbrala največ. »Jasno, da greva na dvesto triintrideset,« sem razglasila, kot da bi se še sama iz sebe delala norca. A čutila sem, da potrebujem nekaj, kar bo poseglo onkraj. Kar mi bo dalo vetra. Kar me bo izbilo iz udobnega položaja dosežene tekaške vsemogočnosti in bo pod vprašaj postavilo vse moje do tedanje športne izkušnje in prepričanja. Evforija se mi je zazdela kot nalašč za to.«

Tistega leta sta se z Žano Andreevo tudi zares udeležili Evforije, 233-kilometrske tekaške preizkušnje prek andorskih Pirenejev, a sta morali tek, ki jima je vsekakor ’dal vetra’, prekiniti predčasno, ker je Petri v nogo priletela skala in ji zlomila nogo. Z Žano sta se po Petrinem dolgem okrevanju zato vrnili v Andoro šele naslednje leto. Tokrat zato, da z Evforijo poravnata račune.

• »Za nama je bilo štiriindevetdeset kilometrov pirenejskih gora in vsaj deset kilometrov skupnega vzpona. Pred nama toliko in še pol. Vegast skrilasti šoder, strma brezpotja bodečih trav, alpske močvare in zahrbtna snežišča, ki sva jih mleli pod žgočimi gorskimi žarki ali v brezoblično mrzlih temah noči, vselej skozi zrak tako suh in pomešan s prahom, da je pekoči knedelj rasel v grlu in dušil besede. Res, da vse to mimo neštetih jezer, prek planjav cvetočega rododendrona, v nedrju vrtoglavih razgledov, ki bojda, če se res temeljito zazreš, segajo vse do obal Španije. A midve sva večinoma zrli zgolj v pot, ki je marsikje ni bilo. Res skrajno bedasto, sem si mislila naprej. Namesto, da bi se kotalili v alpskem cvetju polni veselja, kot furiji otopelo dirjava skozi vse to. Zakaj že?«

Priporočamo v branje!

Evforija – 233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja

Avtoričin knjižni prvenec na pronicljiv in humoren ter stilistično dovršen način opisuje nesrečo med tekaško tekmo v Andori, obdobje okrevanja ter ponoven nastop leto kasneje na 233-kilometrski preizkušnji, ki velja za eno najtežjih na svetu.

Slikovitim opisom tega popotovanja dodaja poglobljena razmišljanja o teku in življenju nasploh. Hkrati pa pripoved mojstrsko preplete z zgodbo o šestdnevnem pohodu mulcev vzgojnega zavoda iz Kranja neposredno na morje.

Dogajanje prehaja iz zgodbe v zgodbo, ta pa naposled postane ena sama: korak za korakom vsak zmore vse in vsak ima svojo Evforijo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču