Phil Knight si je od očeta izposodil 50 dolarjev in zagnal podjetje NIKE!

Tekač Phil Knight si je po končani poslovni šoli od očeta izposodil petdeset dolarjev in zagnal podjetje z enim samim preprostim namenom: uvažati visokokakovostne, poceni tekaške copate iz Japonske.

Prodajal jih je iz prtljažnika svojega rabljenega avtomobila in v prvem letu, 1964, zbral osem tisoč dolarjev. Danes letna prodaja družbe Nike presega 30 milijard dolarjev. V dobi zagonskih podjetij je Knightov Nike zlato pravilo in njegova kljukica ali piš, kot mu pravi sam, je več kot logotip. Je simbol elegance in veličine, ena redkih ikon, ki jih v trenutku prepoznamo na vseh koncih sveta.

Toda Knight, človek za tem pišem, je bil vedno skrivnost. Zdaj, v spominih, ki so presenetljivi, ponižni, necenzurirani, zabavni in bleščeče napisani, končno pripoveduje svojo zgodbo. Vse se začne na klasičnem križpotju. Štiriindvajsetletni Knight v iskanju odgovorov na velika vprašanja z nahrbtnikom potuje po Aziji, Evropi in Afriki in se odloči, da bo ubral neobičajno pot.

Namesto da bi delal za veliko korporacijo, bo ustvaril nekaj svojega, nekaj novega, dinamičnega, drugačnega.

Knight v knjigi podrobno opisuje mnoga zastrašujoča tveganja na tej poti, mučne zastoje, brezobzirne tekmece, neštete dvomljivce, sovražnike in nenaklonjene bančnike – pa tudi navdušujoča zmagoslavja in srečne izide. Predvsem pa se spominja odnosov, ki so oblikovali srce in dušo podjetja Nike: odnosov s svojim nekdanjim trenerjem atletike, razdražljivim in karizmatičnim Billom Bowermanom, in s svojimi prvimi uslužbenci, pisano druščino nadarjenih neprilagojencev, ki so se hitro povezali v nepremagljivo bratovščino piša.

PHIL KNIGHT

NIKE POTOVANJE K BOGINJI ZMAGE

Prevod: Niki Neubauer; urejanje: Branka Fišer; založba Učila International

Phil Knight, eden najvplivnejših poslovnežev na svetu, je ustanovitelj družbe Nike Inc. Od leta 1964 do 2004 je bil njen izvršni direktor in potem do leta 2016 predsednik uprave. Živi v Oregonu z ženo Penny.

Nekaj citatov iz knjige:

• "Ko sem se vozil nazaj proti Portlandu, sem se čudil svojemu nenadnemu uspehu pri prodaji. Enciklopedij nisem bil sposoben prodajati in tisto delo sem preziral do dna. Prodajanje vzajemnih skladov mi je šlo za kanček bolje, toda v sebi sem se počutil mrtvega. Zakaj je torej prodajanje čevljev tako drugačno? Spoznal sem, da zato, ker nisem prodajal. Prepričan sem bil o teku. Prepričan sem bil, da bo svet boljši, če bodo ljudje šli vsak dan ven in pretekli nekaj kilometrov, in prepričan sem bil, da je v teh čevljih bolje teči. Ljudje so začutili to moje prepričanje in so ga želeli nekaj zase. Prepričanje, sem sklenil, prepričanje je neustavljivo."

• "V resnici leta 1965 tek sploh ni bil šport. Ni bil priljubljen, vendar tudi ni bil nepriljubljen – preprosto obstajal je. Iti ven, da pretečeš pet kilometrov, je bilo nekaj, kar počnejo čudaki, najbrž zato, da se znebijo manične energije. Tek za zadovoljstvo, tek za vadbo, tek za izločanje endorfi nov, tek za boljše in daljše življenje – za vse to takrat ni še nihče slišal."

• "Povprečna oseba naredi na dan sedem tisoč petsto korakov, v dolgem življenju je to 274 milijonov korakov, kot da bi šestkrat obhodil svet – lisjaki preprosto želijo biti del tega potovanja. Čevlji so njihov način povezovanja s človeštvom. In kako bi se lahko bolje povezal, si misli lisjak, kot če izboljša stik, ki vsako osebo združuje s površjem sveta?"

• "Še nikoli nisem bil priča ničemur podobnemu tej tekmi. In nisem ji bil samo priča. Sodeloval sem v njej. Še več dni potem sem čutil bolečine v podkolenskih kitah in stegenskih mišicah. To, sem spoznal, to je šport, to lahko naredi šport. Tako kot knjige daje šport ljudem občutek, da živijo življenje drugih, da sodelujejo v zmagah drugih. In porazih. Kadar je šport v svoji najboljši podobi, se duh navijačev spoji z duhom športnika, in v tej združitvi, v tem prenosu, nastane enost, o kateri govorijo mistiki."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču