Pred kratkim se je delček našega uredništva odpravil na posest Nebesa v bližini Kobarida. Pa ne na sproščanje, ampak na kulinarično razvajanje v družbi štirih čudovitih svetovnih mojstrov kuhe – Ane Roš, Avstrijca Philipa Rachingerja, Portugalca Leonarda Pereire in Čilenca Rodolfa Guzmana. Tokrat smo pred diktafon ujeli mladega kuharja iz Avstrije, ki že dlje časa v bližini Linza z očetom vodi družinsko restavracijo, ki je ena izmed najbolj perspektivnih v državi.
Ste prvič v Sloveniji?
Pred 11 leti sem bil v Kobaridu z družino. Moj oče še vedno vsako leto prihaja sem. Že pred desetimi leti je govoril o Ani, ker si je tukaj privoščil kosilo, in povedal mi je, da dela res dobre stvari. Zdaj sem spet tukaj, oče pa je tokrat ostal doma.
Sicer pa doma delata skupaj, kajne?
Res je, imamo družinsko podjetje.
Kaj pa je bilo v zadnjih letih odločilno za vaš uspeh?
Strast. Biti moraš strasten pri stvareh, ki jih počneš. In ko si strasten, ti je všeč trdo delo. Primerjavo lahko potegnemo z nogometom. David Alaba je eden od najboljših nogometašev v Avstriji. Veliko ur preživi na nogometnem igrišču, ampak zaradi tega je najboljši. Enako je v kuhinji. Tam moraš preživeti veliko časa, če želiš biti dober.
Pa so družinska podjetja, kot je vaše, pogosta?
Družinska podjetja so precej pogosta. Vse uspešne hiše in restavracije so v večini družinske. Prišel sem domov, ker so me čakali hotel, stranke, ustaljena mreža dobaviteljev, kmetov. To mi je všeč.
Pred tem pa ste potovali po svetu, kajne?
Zelo sem si želel v Pariz, ker sem mislil, da je tam središče kulinarike. To je bil moj cilj, ki sem ga uresničil. Tam sem se veliko naučil in delal sem resnično izjemne stvari. Vedno, ko delam z mladimi kuharji, jim povem, kako je mladim chefom v resnično velikih mestih. Mislim, da je najboljša izobrazba za kuharje prav ta, da grejo v tujino, v kulinarične prestolnice, in da vidijo, kaj imajo doma.
Ker to v resnici ni tako nedostopno, kajne?
Najboljša stvar je ta, da je v Evropi vse blizu. Da sem od tu doma v petih urah z avtomobilom. V dveh urah sem z letalom v Parizu in v štirih v Barceloni. Vse je tako blizu, in to je ena izmed največjih evropskih prednosti.
Med svojo potjo ste veliko okušali v različnih slovenskih restavracijah ... Kaj vas je pri vsem tem najbolj presenetilo?
Avstrija in Slovenija imata veliko skupnega, ampak mislim, da je vaša največja prednost ta, da imate morje. Petdeset kilometrov morja in s tem več možnosti v kuhinji. Tam, kjer je moja kuhinja, je samo gozd, gozd in še enkrat gozd. Imamo pa izjemno zelenjavo in izjemno pivo. Ampak imeti morje ... to je nekaj, kar si vsak želi.
Katere pa so najljubše sestavine, ki ste jih poskusili pri nas?
Rad ribarim in pred dvema dnevoma sem to počel tudi na Soči. Postrv je ena izmed tistih rib, ki imajo zelo občutljive ustnice, in biti moraš zelo pazljiv. Je ena najlepših rib, kar sem jih kdaj videl. Našel sem pa tudi nekaj dobrih gob.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču