Pia Zemljič: »Z leti krutost do sebe upade.«

Pia Zemljič: »Z leti krutost do sebe upade.« (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
1. 12. 2016

Tudi če veliko igra, ji pristnost ni tuja.

Mislim na njeno odkritost, neposrednost in sposobnost govoriti o stvareh, ki so marsikomu neprijetne. Za njo je vrsta dobrih slovenskih filmov, med katerimi so tudi Varuh meje, Petelinji zajtrk, Panika in zadnji, Nočno življenje. Večkrat nagrajena igralka, med drugim je tudi lanska dobitnica nagrade Prešernovega sklada in letošnja nagrajenka za igro na Borštnikovem srečanju.

Pia, igralka ste že 16 let. Ste karizmatični, lepi, posebni, močni ... kako vidite samo sebe? Kakšna so vaša nihanja?

Nihanja so konstanta tudi v mojem življenju, vzponi in padci se v osebnem in poslovnem življenju izmenjujejo v valovih in vsak dan zase ima svojo amplitudo nihanja ... Torej, manjša je, bližje smo nekemu notran­jemu miru in sprejetju samega sebe. Pred kratkim sem se iz srca nasmejala intervjuju z izvrstno pisateljico Zadie Smith, ki je na vprašanje, česa na mara pri sebi, odgovorila: "Vse mi je všeč. Sovraštvo do sebe je za mlajše in lepše ženske." In v resnici se mi zdi, da z leti krutost do sebe vseeno malo upade (smeh), zdaj si pa že priznam kakšno vrlino.

Opisujete tesnobo in to, da ste težko v javnosti; da vas popade tesnoba, če menite, da ste preveč izpostavljeni ... kako ste se spopadli s tem?

Morda se sliši paradoksalno, ker sem vendarle igralka in delujem v javnosti in z igranjem v gledališču, na filmu in televiziji nimam nobenih težav, nasprotno, obožujem svoj poklic. Govorila sem o izpostavljanju v medijih, dajanju intervjujev, ker tudi to prihaja v valovih, ko je posamezen projekt posebej izpostavljen, kot na primer v tem obdobju, ko smo pred premiero filma Nočno življenje, začeli so se Firbcologi, bila sem Pikina ambasadorka, odvrtelo se je Borštnikovo srečanje ... in nenadoma sem bila popolnoma zasuta s prošnjami, z vsemi obveznostmi v gledališču, doma in popadla me je tesnoba, ker same sebe res ne želim izpostavljati, raje se pokažem skozi svoje delo, hkrati pa se do neke mere moram. V takšnih primerih globoko vdihnem in počakam, da naval name mine. Še vedno je. Je pa hipersenzibilnost, ki je krasna lastnost za igralca, tudi dvorezen meč, ko s seboj prinese nespečnost in skrbi, zato je zame nujno, da se 'harmoniziram'. Sem pa pred dnevi grdo padla na obraz, da sem bila prav zatekla in potolčena. Sumim, da sem se sabotirala, da mi ne bi bilo treba nikamor. (smeh)

Kaj ste pa delali? Je bilo pri snemanju?

Ne, spotaknila sem se čez prag, medtem ko sem pospravljala balkon. Je bilo pa na snemanju luštno prikrivati oteklino. Bilo je videti, kot da imam za sabo rahlo ponesrečeno polnjenje ustnic. (smeh)

Kako usklajujete željo po igranju in ustvarjanju, samouresničevanju in skrb za dom, družino, otroke?

Usklajujem. (nasmešek) Ja, ni lahko, potrebna je dobra logistika, z Markom (Mandićem, prav tako igralcem, op. a.) si izmenjava urnike za mesec dni vnaprej, oba enako vlagava v družino, uskladiva z obveznostmi otrok in tudi tukaj prihajajo stvari v valovih, med novim študijem je veliko težje kot pa pozneje, ko samo igramo predstave. Naučila sem se biti tukaj in zdaj, kot mama in žena, ko sem z njimi, ko sem na odru ali snemanju, pa se prav tako popolnoma posvetim delu. Brez slabe vesti. Na svojo veliko srečo pa sem z novembrom postala nova članica SNG Drama Ljubljana in odpadle so vsakodnevne vožnje v Celje. Tako da se bo tudi družinska dinamika malo prevetrila, pridobila sem najmanj dve uri življenja na dan, prav srečna sem. Lepo leto je za menoj.

Čestitam, to je pa lepa novica! Kako pa se pomirjate, kako uidete temu hitremu tempu, hektičnemu sistemu, ki ni pisan za človeka? Imate kakšna pravila?

Imam, telefon je na tiho in ne dvigam neznanim številkam, joga mi zelo pomaga, pa tudi krajši sprehodi na Rožnik, da si zbistrim misli, prediham skrbi, poženem srce in dvignem nivo serotonina. Imam družinsko taborniško družbo, s katero gremo večkrat na leto v hribe, na izlete, na morje, otroci so skupaj prav neverjetni, moje Divje babe pa so balzam za dušo. Znamo si prisluhniti, biti vesele druga za drugo, si pomagati v težkih trenutkih, predvsem pa se rade šalimo in smejimo na svoj račun.

Torej lepo skrbite zase ... Kaj pa vas navdihuje?

Potovanja. Res jih doživljam kot prepih skozi sebe, takrat najbolj čutim, da je odpadel balast vsakdanjika, kot bi izginili ego in vse ambicije, in res lahko užijem vsak trenutek posebej, brez strahu pred prihod­nostjo ali obžalovanja preteklosti, se kot otrok čudim in srkam vase nova doživetja. Letošnje poletje se nam ni izšlo in prav čutim manko, nisem se resetirala. To in umet­nost drugih, od teatra, poezije, leposlovja, razstav, koncertov ... včasih me kaj tako presune, da dobim prav zanesen poriv in potrebo po ustvarjanju.

Radi berete? Katere so knjige, ki so vam dale misliti?

Zelo rada berem že od malih nog. Težko je izbrati samo nekaj teh, ki so me začarale, mi dale možnost samopreizpraševanja, me navdahnile, nasmejale ... Obožujem avtorje, ki so tenkočutni poznavalci človeške psihe, recimo, če izstrelim – Alice Munro, Philip Roth, Zadie Smith, Haruki Murakami, Amos Oz ... In še in še.

Pri katerih projektih trenutno delate, omenili ste, da ste precej zaposleni?

Imeli smo premiero Žalujoče družine (SLG Celje in PG Kranj), Firbcologi na RTV SLO so vabili nove člane 15. novembra, posnela sem manjšo vlogo v filmu Izbrisana (Miha Mazzini), 17. novembra je bila premiera filma Nočno življenje na Liffu, pripravljam se na začetek študija Vojne in miru (SNG Drama Ljubljana, CD in MGL), skratka, pestro je. Vabljeni!

Kako se umirjate in sproščate – jogo ste že omenili, kaj pa čuječnost, pozornost, biti tukaj in zdaj? Koliko vam je to pomagalo v življenju?

Zame je vse to nujno potrebno in poskušam delovati tako na vseh področjih življenja. Ne pravim, da mi vedno uspeva, a če nisi tukaj in zdaj, gre za to toliko energije, krivda in slaba vest se kopičita, stiska te v grlu in prsih in v resnici ne zmoreš videti tistih drobnih ubranih trenutkov, ko je vse prav, in so najbrž sreča. (nasmešek)

V čem uživate, kateri so tisti trenutki? Trenutki samoizpolnitve, magije? 'To je to' trenutka?

Uživam biti igralka, sploh kadar se poklopijo vse konstelacije in se lahko zgodi nekaj čarobnega, presežnega, to je gotovo 'to je to' trenutek, uživam v ljubezni, potovanjih, umetnosti.

Bi lahko rekli, da ste v sebi našli veliko bogastev? Na poti soočenja s sabo in spoznavanje sebe?

Pa veste, da sem. Veliko več, kot si je ena najstniška Pia mislila, da jih ima. Predvsem je pa osvobajajoče tudi priznavanje in sprejemanje temin v sebi, jih ne tlačiti, bežati od njih, a jim hkrati ne dovoliti preveč prostora. Samoironija jih dotolče! (smeh) Življenje jemljem resno, odgovorno, sebe pa ne tako zelo.

Česa ste se naučili v vsem življenju do zdaj? Na kaj ste najbolj ponosni?

Naučila sem se, da se učenje ne bo nikoli nehalo in da je čisto prav tako. Ponosna sem na otroka. Zadnjič so nam, staršem, samoiniciativno uprizorili nekakšen glasbeno-umetniški impro večer, bili so neverjetni in mi smo se spogledali, češ: no, nekaj pa smo vendarle naredili prav.

Kaj bi današnja Pia rekla mlajši Pii? Recimo pred 20 leti.

Lahko si zaupaš, verjemi intuiciji, dobro delaj, uživaj in vse bo še dobro. Potrpežljivost je uporabnejša beseda, kot se ti zdi, daj si v slovar tudi 'NE', če ti do česa ni, in ne se, no, tako sekirati, veš, ni vse v tvojih rokah. Rada te imam.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Primož Predalič

Značke: Pia Zemljič