Aleš Debeljak ni bil le literat in sociolog, strastno je tudi kupoval razglednice in jih pošiljal v svet. Včasih je bil že prav zoprn, vedno v iskanju razglednic in znamk, se spominja njegova žena Erica Johnson Debeljak, ki je med drugimi zaslužna, da so kartolini, kot jih je imenoval Debeljak, zdaj objavljeni v knjigi Saj grem samo mimo.
Knjiga, izšla pri Mladinski knjigi, prinaša bolj oseben pogled na Debeljaka, ki ga poznamo kot pesnika, esejista, kritika in profesorja, in na njegovo manj znano kariero zbiratelja in pošiljatelja razglednic. Kot je na današnji predstavitvi v Atriju ZRC povedala urednica Nela Malečkar, deluje kot mini življenjepis, saj so razglednice v njej razdeljene kronološko.
Debeljak (1961-2016) je razglednice pošiljal na najrazličnejše naslove - najprej je pisal staršem, sestri, sošolcem iz gimnazije, kasneje pa kolegom iz literarnega sveta nekdanje Jugoslavije ter drugim pisateljskim in profesorskim sopotnikom, številnim prijateljicam in prijateljem, ženi Erici - prek razglednice jo je zaprosil za roko, in otrokom Klari, Simonu in Lukasu.
V razglednici sinu Simonu je denimo nekoč zapisal: "Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti." Alešu Bergerju pa je nekega poletja iz Polhovega Gradca sporočil: "Hodil po zemlji sem naši in kupoval razglednice. Ljubil sem jih in jih še, posvetne podobice, za nas katoliške ateiste!" Zapise je redno opremljal s smeškoti, včasih tudi s sličicami in citati.
Na ta način je negoval izumirajočo tradicijo pisanja razglednic in s tem skrbno ohranjal stike s prijatelji. "Bil je vitez dopisovanja," ga je na predstavitvi označil Berger. Po besedah Erice Johnson Debeljak so moževe razglednice kot predhodnice sms-jev, po drugi strani pa nanje lahko gledamo tudi postmoderno, saj so nekateri zapisi precej dolgi. "Nikoli mi odnehal. Razglednico je poslal, ko je šel smučat na Krvavec, ko je šel na sprehod s psom, ko je šel v mesto. Včasih je bil v večnem iskanju razglednic in znamk že prav zoprn," je v smehu pripomnila.
Kot je Erica Johnson Debeljak pojasnila v knjigi, je mož v svojem življenju nakupil na desettisoče razglednic. Obstaja več naslovov, na katere je skozi leta poslal več sto razglednic, največja zbirka pa obsega 540 primerkov. Spominja se, da jo je prek razglednice hotel dati na čevelj, a z razglednico jo je nekako tudi zaprosil za roko. Spomladi leta 1993 jo je v newyorškem stanovanju pričakala razglednica iz Ljubljane s citatom Leonarda Cohena z albuma The Future, z besedami "punca, poročiva se, predolgo sva že sama..."
Debeljak je 20 let pisal tudi prijatelju Matjažu Pikalu, ki je povedal, da se je vsake razglednice izjemno razveselil. Z njimi je Debeljak presenečal, razveseljeval, spodbujal in dal človeku tudi misliti. "Njegova sporočila niso bila kar tako, to so bile razglednice z vsebino," je poudaril.
O tej Debeljakovi navadi v knjigi poleg žene, Pikala in Bergerja pripovedujeta tudi dobitnika razglednic Andrew Zawacki in Igor Štiks. Njihove eseje in razglednice dopolnjuje fotografija s Paga, kjer je Debeljak z družino, prijatelji in psom preživel zadnje morske počitnice in tam z njimi izpeljal poseben projekt: ustvarili so okoli 35 razglednic, navdihnjenih z enakim razgledom, ki so bile nato razposlane prijateljem po svetu. Knjigo zaključujejo prepisi in prevodi razglednic ter fotografije zapisov iz Debeljakove beležnice.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
