Avtorica, ki je za svoj zadnji roman z naslovom Kakorkoli prejela nagrado vileniški kristal, pravi, da se zgolj s pisateljevanjem ne bi želela ukvarjati.
Knjige so ji bile položene v zibelko. Njena mati je bila gimnazijska profesorica slovenščine, oče pa dolgoletni vodja rokopisnega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici.
»Kot otrok sem knjige požirala, prebrala sem vse, kar mi je prišlo pod roke,« pove. »Takrat bi bil zame sanjski kraj ogromna knjigarna, kjer bi si lahko izbrala, kar bi se mi zahotelo. Kot najstnica pa sem prebirala literaturo za odrasle. Danes knjigo, ki me ne potegne v svoj svet, po 50 straneh brez slabe vesti odložim, zato se čudim, kako sem lahko takrat, ko mi je potrpežljivosti zelo primanjkovalo, prebrala karkoli.«
Kakorkoli
Kot gimnazijka je začela pisati tudi sama. »To je bilo mladostniško pisanje, poskušala sem biti uporniška in provokativna. Vse skupaj je bilo precej otročje. Še dobro, da se ni nič od tistega ohranilo,« pravi z nasmeškom. Pozneje je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleščine in prav zaključni čas študija je navdihnil njeno prvo samostojno knjigo. »Z interrailovo vozovnico v žepu sem se sama odpravila po Evropi, bilo je nepozabno. V želji, da bi to še enkrat podoživela, konzervirala in shranila, sem napisala roman Noč v Evropi.«
Danes, dobrih 15 let po prvem izidu pozneje ponatisnjenega romana, ki poteka na nočnem vlaku iz Pariza v Amsterdam, pravi, da je bilo to mladostno romantično delo, ki odraža njeno tedanjo zavest. Žirija, ki podeljuje kresnika, najbolj cenjeno slovensko literarno nagrado, ga je uvrstila v ožji krog nominirancev. Za čuda pa pred dvema letoma v ožji izbor za to nagrado ni bil uvrščen njen roman Kakorkoli. V njem se med seboj izmenjujeta ločeni zgodbi srednješolke Lili in študentke Alje, na koncu pa njuni različni okolji med seboj grobo trčita, na videz črno-belo slikanje dobi odtenke in da intonacijo zgodbi, ki odseva aktualno družbeno realnost, v kateri ni prostora za lahke rešitve. Več kot zgolj obliž na rano zaradi spregledanosti romana pri kresnikovi žiriji je bila nagrada vileniški kristal, roman Kakorkoli pa je bil tudi med petimi nominiranimi za nagrado kritiško sito. »Nagrade mi kot avtorici veliko pomenijo,« pravi Glavanova.
Strah in odgovornost
Na vprašanje, ali je na roman Kakorkoli vplivala znamenita nemško-ameriška filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt, Glavanova, ki je prevedla nekatera njena dela, prikimava. »Arendtovo sem zelo podrobno brala. Njena teorija o banalnosti zla, ki pojasnjuje ozadja nacističnih zločinov, in njeni pogledi nasploh, so vame vsadili globok strah pred populizmom. V Kakorkoli sem tako tudi obračunavala s strahom, kaj vse se lahko zgodi, če stvari uidejo izpod nadzora, in z vprašanjem, kakšen je delež posameznikove odgovornosti, da zna to nevarnost prepoznati in se do stvari kritično opredeliti.« Glavanovo naraščajoči nacionalizmi in vulgarni populizem, najbolj očitno izpričan v nedavni izvolitvi Donalda Trumpa, namreč zelo skrbijo.
Pevski Kombinat
Odsev njene osebne opredelitve do sveta je tudi nastopanje s pevskim zborom Kombinat. »Pravijo, da ženska potrebuje svoje pleme, in 'kombinatke' so moje pleme v dobrem in slabem. So daleč več kot le zbor, kjer se članice združujemo zaradi glasbe. Smo skupina, kjer vladata solidarnost in delitev. V tem zboru se instinktivno združujemo ženske, ki nismo zadovoljne s svetom, kakršen je, s svetom, kjer so dobrine nepravično porazdeljene, s svetom vladavine vsemogočnega kapitala, kjer se brezobzirno ustvarjajo množice nemočnih in razlaščenih.«
Ena od talk sodobnega sveta, ki ga krojita pogosto do skrajne tekmovalnosti prignani kapitalizem in neodgovorna politika, je gotovo tudi kultura. »Odnos odgovornih do kulture je deplasiran, zdi se, kot da se ne zavedajo njenega pomena. Naj navedem primer, ki ga kot pisateljica poznam – pisateljske štipendije. Pri merilih za pridobitev je ogromen poudarek na količini, le malo pozornosti pa je namenjene kakovosti tekstov in temi.«
Izzivi prevajanja
Glavanova si ne želi, da bi se lahko ukvarjala izključno s pisateljevanjem. »Ustvarjalnost in navdih sta muhasta in nepredvidljiva. Zadovoljna sem, da se lahko ukvarjam tako s prevajanjem kot s pisanjem; ta večopravilnost mi je pisana kožo, pa čeprav je včasih zelo naporno.« Zaposlena je namreč na oddelku za prevajanje pri Generalnem sekretariatu vlade.
Prevaja tematsko zelo različne tekste iz angleščine in hrvaščine, v posebno veselje pa ji je leposlovje. Tako je na primer ponovno prevedla slovito knjigo ameriške pisateljice Lee Harper, ki je v njenem prevodu dobila naslov Če ubiješ oponašalca. »Prvi prevajalec je dobro opravil svoje delo, a ker je od takrat minilo 50 let, je bilo treba jezik posodobiti, prenoviti nekatere kulturne reference, saj imamo danes neprimerno lažji dostop do relevantnih informacij.«
Ustvarjalna žilica
Trenutno se, poleg službe in družine, ukvarja s prevodom romana Purity Američana Jonathana Franzna, hkrati pa piše kratko zgodbo na temo nadzora. »Organizatorji tradicionalnih Slovenskih dni knjige so me povabili, naj kaj napišem na to temo. Sprva sem bila v zadregi, potem pa je steklo in zdaj sem čisto potopljena v zgodbo,« pravi.
Kratko predstavitev Polone Glavan lahko sklenemo z vprašanjem, ki se navezuje na začetek tega zapisa – ali imata s pisano besedo veselje tudi njena otroka, 11-letna hčerka in tri leta starejši sin? »Tamara ima veselje z besedami, do poigravanja z njimi in ustvarjanja besedil tudi v povezani s stripom, ampak mislim, da se temu ne bo posvetila. Marko pa je bolj v glasbenih vodah, je kitarist v svojem bendu. Vsekakor imata oba v sebi ustvarjalno žilico, kar se mi zdi zelo dobro.«
Marjan Žiberna
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"