Pisateljica Polonca Kovač z novo knjigo pravljic Kaj se komu sanja

Pisateljica Polonca Kovač z novo knjigo pravljic Kaj se komu sanja (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Nova
28. 2. 2018

Polonca Kovač je ena najpomembnejših slovenskih pisateljic za otroke in mladino, ki se ponaša z obsežnim literarnim delom.

S svojim pisanjem je zaznamovala slovensko besedo in obogatila slovensko kulturo. Nedavno je na policah Mladinske knjige izšla zbirka pravljično fantastičnih in realističnih pripovedi z naslovom Kaj se komu sanja, ki jih je spisala Polonca.

"Ta zadnja knjiga je antologija pravljic in zgodb, ki so nastajale 40 let, in živo so mi spet prišli pred oči vsi krokodili Vladimirji, pa živalca, ki je padla z lune, mali Peter in njegove igrače, Zek s tehnično domišljijo, gospodinjske nadloge, punčke iz davnih časov in vsi drugi. Tako sem ugotovila, da so mi pri srcu prav vse. V vsaki je košček časa, ki je minil. In ki ga ne bi rada pogrešala," nam je zaupala pisateljica, ki je prejela nagrado za najboljše slovensko leposlovno delo, in sicer večernico za delo Kaja in njena družina.

Prejela je tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo, a več kot te nagrade Polonci pomenijo uspehi njenih otrok in vnukov. Seznam avtoričinih del je precej dolg in obsežen in med vsemi deli se težko izpostavi delo, ki bi bilo Polonci najljubše. "Vedno sem mislila, da mi je najljubša zadnja knjiga, ker sem se še živo spominjala radovednosti, napora in veselja pri pisanju. Pisanje je namreč nekaj, kar te zasvoji. Opazuješ, kaj se godi okoli tebe, se sprašuješ, zakaj in kako, potem pa za to, kar si domislil, poiščeš kakšno metaforo, se trudiš, da jo s čim manj besed opišeš tako, da otipljivo zaživi – to sem res rada počela. Mene kot otroka je našel in začaral Andersen, pa tudi izvirna zgodba Čebelice Maje, ki je izšla v skromni knjižici s samo tremi rjavo-belimi slikami. Potem sta prišla seveda Sienkiewicz in Karl May, ki sta se kmalu umaknila Dickensu in Galsworthyju, nato pa Tolstoj, Dostojevski, Thomas Mann ... in tako naprej do današnjih dni. Do Kvete Legatove, Richarda Flanagana. Zelo rada berem tudi tako imenovane stvarne knjige avtorjev, kot so Marcel Reich-Ranicki, Helmut Schmidt, Elisabeth Badinter. Skratka, na samotni otok bi jih vzela vsaj en zaboj." (smeh)

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Foto: Primož Predalič