Pisma iz JLA – avtobiografski roman Barbare Pešut

Pisma iz JLA – avtobiografski roman Barbare Pešut (foto: profimedia) profimedia
4. 6. 2019

»Ja, si zašpilu … to je tvoj adut. Takrat si najbolj privlačen in zabaven. To vem zelo dobro, tudi jaz sem padla na to. Zato sem se zaljubila vate ...«

Barbara Pešut že dolgo ni več novinka na področju literature. Kadar piše erotično literaturo, to sicer objavlja pod psevdonimom Eva Pacher, sicer pa jo bolje poznamo kot pisateljico resne literature in po biografiji Prvi polčas.

Primus PressSvoj prvi roman Čudoviti klon je pod psevdonimom Eve izdala pri Študentski založbi, drugega, pod naslovom Jebopisi, pa pri založbi Primus. In pri slednji je prav te dni luč izšel tudi avtobiografski roman Pisma iz JLA, ki ga je ponovno izdala pod svojim imenom.

Gre za nadvse osebno izpovedno delo, ki mu Jurij Hudolin v predgovoru nameni veliko zares toplih besed. Med drugim tako zapiše naslednje: »Novo delo Barbare Pešut Pisma iz JLA je najbolj lirično delo od vseh doslej njenih objavljenih knjig, in gre za prozo! Pisma so eno samo zaklinjanje k ljubezni, tudi zvestobi in privrženosti, čeprav gre za mlado žensko, ki naj bi po vatlu let še iskala svojo vizijo. Barbara svojo močno seksualnost, ki jo je poudarjala v nekaterih prejšnjih delih, tokrat omeči, vendar le v nežnosti artikulacije. Pod to plastjo, ki jo skupaj drži ljubezen, je kajpak še vedno vroče, saj gola koža in posteljni spopad držita odnos enoten in trden. Zdi se, da je vodja močnega odnosa prav protagonistka, ki z vso možno človeško silo ljubi svojega vojaka, to pa je lahko tudi metafora: ’Naj vsa vojska dobi nežnost kurtizan!’« in nato še doda: »Verjetno so Pisma iz JLA najbolj avtobiografsko delo Barbare Pešut.«

Avtorica, ki se je po mnenju pisca spremne besede naravnost izmojstrila v pisani besedi, bo bralca potegnila v vrtinec neutešenega hrepenenja, ki ga razkriva povsem brez zadržkov in sprenevedanja. Osnovno sporočilo Barbarinega novega dela pa je, da nam v nasprotju s pričevanji kanonov slovenske književnosti ljubezen v resnici ni v pogubo.

»Hoče nam povedati, da je ljubezen gon in osišče vsega vitalnega, kar nam življenje ponuja. Jezik je sproščen in uležan, njegova lega pa se odlično drži skeleta primarne štorije,« še poudarja Jurij Hudolin, ki je prepričan, da bo Barbarina prozna knjižica našla širok nabor bralcev. S tem torej ne cilja zgolj na nekaj jugonostalgikov, pa tistih, ki so izkušnjo JLA izkusili bodisi tako, da so jo služili, ali pa tako, da so šli skozi izkušnjo dopisovanja. Pisma, ki so našla mesto v Barbarininem novem romanu, namreč govorijo prvenstveno o odnosu in ne toliko o okoliščinah (in času), v katerih so nastajala.

Hudolin pohvali tudi avtoričin pristop k artikulaciji, ki se ne pusti zapeljati v regresijo: »... čeprav sta bila takrat z njenim vojakom še mlada, svoje glave ne prestavlja v ta čas, temveč premišljeno, s taktom ženske, ki ve, kaj hoče, in bo to tudi dobila, poklanja bralcu zrelo izpoved med zrelima človekoma.«

Gre skratka za knjižico, ki jo je ena sama ljubezen, in jo kot takšno tudi priporočamo v branje!

  • ’Povedal mi je, da je sredi dopoldneva pritekel k njim v sobo vojak, ki je sprejemal obiske, in vzkliknil: »Došla neka riba, aauuu!« Nikola ga je vprašal samo: »Jel u zelenom kaputu?« Ko mu je vojak potrdil, je z zadovoljstvom nadaljeval: »A, moja.« Vtis je bil popravljen, čeprav sem na avtobusu, ker zvečer ni bilo prostora, stala vse do Zagreba in trpela. Salonarji so me tiščali, da bi lahko rekla: »Noge mi krvave.« Vem, da bi bilo bolje, če bi se sezula in bila bosa na avtobusu, ampak za lepoto je treba potrpeti.’

Priporočilo k branju!

Iz spremne besede slovenskega pesnika, pisatelja, kritika, kolumnista in prevajalca si izposojamo še naslednji slikoviti opis časa in prostora, v katerega je Barbara Pešut postavila ljubezensko zgodbo med Evo iz Celja in Nikole iz Bele krajine, pa čeravno je bralcem že po prvih nekaj vrsticah romana jasno, da gre v resnici za Barbaro in Robija:

  • »Nekoč je bila, predvsem v nekoliko manj razvitih predelih rajnke Jugoslavije, JLA simbol moškosti. Kdor ji ni služil, praviloma ni veljal za možakarja, za odraslo osebo, za nekoga, ki poleg pokončno dvignjene glave nosi tudi jajca. Kajpak so vse to oblali in tesali sistemski kanoni bratstva in enotnostu, ki ju je vehementno in s trdno roko, predvsem pa zelo spretno zagovarjal maršal Tito. JLA je bila dejansko ena izmed najmočnejših evropskih armad, endemična tudi po tem, da je z lahkoto krotila različne strasti, poglede na svet, vzgojo in verske distinkcije med mladeniči, ki so ji služili. Ve to pa je bila politika, močna in svoj čas pretkana, na več način spretno infiltrirana v glave ljudi, in jasno je,, da je mladega človeka najlažje fokusirati v nekaj, kar pozna le kot mit, nima pa še empiričnega izkustva, s katerim ga bo pri zgodnjih dvajsetih ali pa še prej pogostila JLA. Neslaven razpad vojske je bil kajpak politično motiviran in precej krvav, saj je bila vojna, v kateri je bila glavno osišče prav JLA, krvava in gnusna, če nekoliko karikiram, in take vojne lahko doživimo le na Balkanu ali v Afriki.«

denar

A naj zgornji opis minulega ne zavede. Barbara Pešut je namreč vse to videla zelo drugače.

»Pri njej gre za hrepenenje,« pojasni Hudolin in prav nič ne okoliša, ko doda, da so imele znotraj JLA ženske nadvse velik pomen. JLA je bila namreč sestavljena iz mladeničev, ki so bili vsi po vrsti polni testosterona in fizične moči, ’vsi mladi in divji, golobradi in neizkušeni, ki bolj mislijo s kurcem kot z glavo’.