Pismo bralke: Nabava hrane in potrebščin v času koronavirusa je pravi strateški izziv!

Pismo bralke: Nabava hrane in potrebščin v času koronavirusa je pravi strateški izziv! (foto: Profimedia) Profimedia
19. 3. 2020

Počasi mineva prvi teden, odkar so pri nas zaprti lokali, šole, neživilske trgovine in odkar se je življenje preselilo za štiri stene.

Zaradi koronavirusa veljajo posebni ukrepi, ki so jih sprejele naše oblasti, državljani pa se vsak po svoje trudimo, da bi jih spoštovali in ne ogrožali lastnega zdravja in zdravja drugih ljudi.

Marsikdo si je že pred omejevalnimi ukrepi dodobra napolnil domačo shrambo, da mu ne bi bilo treba vsak dan v nabavo po živila, a številnim to ni uspelo pravočasno narediti, saj je bil naval na trgovine preprosto prevelik, marsikatera polica pa je zevala prazna. In med takimi, ki v navalu niso uspeli nabaviti potrebščin,  je tudi bralka, čigar pismo je priromalo k nam.

Ker obravnava aktualno tematiko, smo sklenili, da ga delimo z vami, dragi bralci. Morda kdo iz njega izlušči kakšen nasvet, ki mu bo prišel prav v teh časih.

Pozdravljeni,

sem ena od tistih, ki prejšnji teden - ko se je že nekako vedelo, da bodo začeli veljati ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa - ni letela v trgovino po zaloge vsega živega, v lekarnah pa je že itak zmanjkalo mask in sredstev za razkuževanje. 

Sicer sem to nameravala storiti, a ob pogledu na prepolna parkirišča pred trgovinami in na gnečo v njih in naval na lekarne sem si hitro premislila. Zdelo se mi je, da smo v taki množici ljudje še bolj izpostavljeni morebitnemu širjenju virusa. Pa tudi takole je: živila sem vajena nabavljati sproti, zalog si ne kopičim, kupujem po potrebi. Na dva tedna opravim večji nakup, ostalo pa ... No ja, sproti pač.

Ker je narava mojega dela taka, da mi ni treba biti v pisarni, lahko brez težav delam od doma. Z možem živiva v Ljubljani, prav tako najini starši, ki so že precej v letih. Mož še gre v službo, a tam nima kaj veliko stikov z drugimi ljudmi, prav tako pa ima zagotovoljena sredstva za razkuževanje rok in delovnega prostora. 

Skušava ravnati kar se da samozaščitno, ne druživa se z drugimi, ko se odpraviva na sprehod, ohranjava distanco z mimoidočimi in podobno.

Sva pa soočena z izzivom, kako nabaviti vse potrebno za naša gospodinjstva, za naju in njegove ter moje starše. S spletnimi trgovinami je problem ta, da so preveč obremenjene  in da je treba čakati nekaj dni na dostavo. A kaj, ko rabiš kakšno hrano za sproti? Moraš se odpraviti v trgovino.

Zato pa smo razdelali pravo strategijo: starši nama prek telefona sporočijo, kaj rabijo, tudi midva napiševa svoj seznam potrebščin, nato pa se eden od naju (tisti, ki pač utegne), odpravi v "lov" za živili. Nabavo zaenkrat narediva na vsaka dva dni. In zadnjič sem po živila šla jaz.

Najprej sem se prek spleta pozanimala, ali je ljubljanska tržnica odprta. Je. Zaenkrat med tednom od 6. do 14. ure. Odpravila sem se tja po sadje in zelenjavo, tako kot se tudi sicer. Malce sem se bala, da bo preveč obljudena, a bojazen je bila povsem odveč. Pa tudi uro sem izbrala - odpravila sem se okrog 12h, saj mi je jasno, da zjutraj najprej pridejo upokojenci in ostali, ki nimajo kakšnih delovnih obveznosti.

Prizori, ki smo jih vajeni od prej ... Tega ni. Na tržnici vztraja nekaj branjevk in branjevcev, kupcev pa je bilo za peščico. In vsi smo bili na distanci, med nami je bilo vsaj dva metra "praznega" prostora.

Branjevko sem vprašala, kako to, da še vedno prodajajo, pa mi je odgovorila: "Gospa, druge izbire nimam. Ali nam bo vse propadlo ali bomo kaj prodali. Ni mi najbolj fajn, a mi smo vsaj zunaj, ne pa v zaprti trgovini. Pa tudi redne stranke so nas vajene, tudi zdaj pridejo. Vsi se trudijo držati pravo razdaljo, nihče se ne nagiba čez pult in ne tipa zelenjave."

Potem je bila na vrsti trgovina, saj so tri družine potrebovale higienske potrebščine, mleko, jogurte in podobno. V našem koncu imamo srečo - na voljo so manjše in večje trgovine, vse pa so blizu mojega doma. Sklenila sem, da grem v manjšo trgovino. Morda ne bom dobila vsega, kar rabim, a zagotovo bo v njej manj ljudi.

Tako je tudi bilo. V trgovini so bile tri trgovke z zaščitnimi maskami, ki so zlagale blago na police, in tri stranke. Kljub temu, da gre za manjšo trgovino, smo lahko ohranjali primerno razdaljo. Pred vstopom sem si z razkužilom, ki ga nosim s sabo, poškropila roke. Nataknila sem si rokavice, ki so na voljo na vhodu in se podala po nakupih. Imela sem srečo in dobila vse, kar je bilo zapisano na seznamu. Ko sem prišla ven, sem si vnovič razkužila roke.

Živila in potrebščine staršem dostaviva tako, da jih pokličeva in pridejo do vhoda. Škatlo pustiva na tleh, držimo razdaljo in smo previdni. Ker imajo razne kronične bolezni, jih koronavirus lahko res ogrozi, zato imamo samo stike na daljavo ... Ni najbolj prijetno, a to počnemo za skupno dobro.

Po teh prvih dneh pa ugotavljam, da se je življenje v Ljubljani zelo spremenilo. Ni gneče, ni vrveža, ni turistov, ulice v središču mesta so prazne, javni promet ustavljen. To so prizori, ki jih v našem glavnem mestu preprosto nismo vajeni in delujejo malce strašljivo. In tišina ... Ta pa res naravnost "bode" v ušesa.

Še vedno pa opažam, da nekateri niso dojeli, kaj pomenijo ukrepi - na šolskem igrišču sta še predvčerajšnjim dve ekipi najstnikov igrali košarko. Priljubljena ljubljanska sprehajalna pot je bila tako obljudena, da sem se raje obrnila in odšla domov.

Razumem, vsi rabimo zrak in naravo, a vseeno je treba ohranjati distanco. Zato zdaj za vsakdanji sprehod poiščem poti, na katerih ne srečam veliko ljudi. Verjemite, obstajajo. Okrog nas, v ljubljanskem zelenju.

Opazila pa sem še eno stvar: kljub vsem opozorilom o samozaščitnem ravnanju se bodo vedno, ampak RES vedno, našli posamezniki, ki se bodo vedli kot edini na tem svetu. Zato se med hojo na pločniku kar sama umaknem malce stran, ko vidim nekoga, da mi gre nasproti, saj ne čakam na druge. Zaščitim sebe.

Tako kot vsi ostali tudi jaz upam, da se bo življenje kmalu vrnilo v ustaljene tirnice. Do takrat pa: največ naredimo, če pazimo nase in na bližnje. Tudi če ukrepi niso prijetni. So pa nujni.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri