Po 10 letih ugotovila, da jo je ves čas varal: "Kako je mogoče, da nisem videla"

16. 11. 2026
Po 10 letih ugotovila, da jo je ves čas varal: "Kako je mogoče, da nisem videla" (foto: profimedia)
profimedia

Zakaj opravičujemo vedenje ljudi, ki nas vedno znova prizadenejo? In zakaj opozorilne znake prepoznamo šele takrat, ko je odnos že za nami? Psihološka teorija zanikanja izdaje ponuja presenetljivo razlago: včasih nam prav potreba po varnosti otežuje prepoznavanje nevarnosti.

Predstavljajte si žensko, ki po desetih letih zakona ugotovi, da ji je partner dolga leta lagal. Ko se ozre nazaj, se začne spominjati dogodkov, ki so se ji takrat zdeli nepomembni. Nenavadnih izgovorov, nedoslednih zgodb, trenutkov, ko je podvomila o lastni presoji. Spomni se, kako je prijateljici nekoč rekla, da se ji nekaj ne zdi prav, a je že naslednji dan našla razlago, zakaj je partner ravnal tako, kot je. Zdaj se sprašuje: "Kako je mogoče, da nisem videla, kaj se dogaja?"

Ali pa pomislimo na odraslega moškega, ki se šele pri štiridesetih začne zavedati, kako ponižujoč je bil odnos njegove matere do njega. V otroštvu je njene žaljive pripombe razumel kot skrb, nadzor kot zaščito in nenehno kritiziranje kot spodbudo, da bi postal boljši človek. Šele ko opazuje odnos svoje partnerice do njunih otrok, se mu posveti, da njegovo otroštvo morda ni bilo tako običajno, kot je vedno verjel.

Tretji primer je mlada ženska, ki ima prijateljico, s katero sta si blizu že od srednje šole. Prijateljica ji pogosto obljubi pomoč, a jo v zadnjem trenutku pusti na cedilu. Njene osebne skrivnosti se znajdejo pri drugih ljudeh. Kadar jo na to opozori, prijateljica odgovori, da je preobčutljiva ali da je vse skupaj narobe razumela. Mlada ženska ji vedno znova verjame. Ne zato, ker ne bi opazila posameznih dogodkov, ampak ker si težko predstavlja, da bi ji nekdo, ki ga ima tako rada, lahko namenoma škodoval.

In še četrti primer: zaposleni, ki svojega nadrejenega občuduje kot mentorja. Ta mu daje občutek, da je posebej nadarjen, mu obljublja napredovanje in poudarja, kako pomemben je za podjetje. Hkrati si prisvaja njegove zasluge, prestopa dogovorjene meje in ga krivi za lastne napake. Zaposleni si njegovo vedenje razlaga kot posledico stresa in velikih odgovornosti. Šele ko zamenja službo, začne razumeti, kako neprimeren je bil njun odnos. 

Te zgodbe imajo skupni imenovalec

Vsem tem zgodbam je skupno nekaj nenavadnega. Ljudje niso bili nujno povsem slepi za dogajanje. Pogosto so opazili posamezne znake, vendar jih niso povezali v širšo sliko. Včasih so si jih razložili drugače, včasih zmanjšali njihov pomen, včasih pa se z njimi preprosto niso mogli ukvarjati. Zakaj?

Enega od možnih odgovorov ponuja psihološki koncept, imenovan 'betrayal blindness', ki bi ga v slovenščino lahko prevedli kot zanikanje izdaje ali, nekoliko natančneje, slepota za izdajo. 

Ameriška psihologinja Jennifer J. Freyd je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razvila teorijo travme zaradi izdaje (Betrayal Trauma Theory). Njeno izhodišče je bilo preprosto, a pomembno: posledice travmatičnega dogodka niso odvisne samo od njegove resnosti, temveč tudi od odnosa med človekom, ki je prizadet, in človekom, ki mu je škodoval. Posebej zapletene so situacije, v katerih nas prizadene nekdo, od katerega smo odvisni.

Majhen otrok je na primer popolnoma odvisen od svojih staršev. Ti mu zagotavljajo hrano, zavetje, zaščito, bližino in občutek pripadnosti. Če ga eden od staršev hkrati ponižuje, zanemarja ali zlorablja, se otrok znajde v skoraj nerešljivem položaju. Oseba, ki bi morala predstavljati varnost, je obenem vir nevarnosti.

Otrok se od nje ne more preprosto umakniti. Ne more si poiskati druge družine, plačati stanovanja ali samostojno poskrbeti za preživetje. Njegov razvojni sistem navezanosti ga usmerja k iskanju bližine prav pri ljudeh, od katerih je odvisen.

Freyd je predlagala, da lahko v takšnih okoliščinah zmanjšano zavedanje škodljivega vedenja pomaga ohraniti nujno potreben odnos.

To ne pomeni, da možgani dobesedno izbrišejo vse neprijetne informacije. Pomeni pa, da lahko potreba po ohranitvi navezanosti vpliva na to, čemu namenjamo pozornost, kako razumemo dogodke in česa se pozneje spominjamo. 

Podoben konflikt se lahko pojavi tudi v odraslosti.

Če je nekdo naš življenjski partner, najbližji prijatelj, družinski član ali človek, od katerega je odvisna naša eksistenca, ima priznanje njegovega škodljivega vedenja lahko velike posledice.

Če si priznamo, da nam partner sistematično laže, se lahko zamaje zaupanje, na katerem temelji celoten odnos. Če prepoznamo, da nas starš čustveno zlorablja, moramo morda na novo razumeti velik del svojega otroštva. Če ugotovimo, da nas prijatelj izkorišča, lahko izgubimo odnos, ki nam že desetletja predstavlja pomemben vir pripadnosti.

V takšnih okoliščinah lahko človek nezavedno daje prednost razlagam, ki mu omogočajo ohraniti občutek varnosti in kontinuitete.

Partner ni lagal, samo pozabil je povedati.

Mama ni bila kruta, samo zahtevna.

Prijateljica ni izdala zaupanja, samo nerodno se je izrazila.

Nadrejeni ni manipuliral, samo pod velikim pritiskom je.

Posamezna razlaga je lahko povsem upravičena. Težava nastane, kadar se takšne razlage ponavlajo kljub vse številnejšim dokazom o škodljivem vzorcu vedenja.

Odgovor se skriva v posebni naravi bližnjih odnosov. 

Če naj bi povedano razumeli, ga moramo postaviti v širši kontekst in zato dodati, da naše predstave o ljudeh niso sestavljene samo iz njihovih dejanj, temveč vključujejo tudi skupne spomine, čustveno navezanost, pričakovanja in predstave o prihodnosti.

Ko o partnerju razmišljamo kot o ljubečem in zanesljivem človeku, posamezen dogodek, ki temu nasprotuje, ne spremeni nujno celotne predstave. Pogosto ga poskušamo vključiti v že obstoječo zgodbo.

Pri tem deluje tudi pojav, ki ga psihologi imenujejo kognitivna disonanca.

Gre za neprijetno psihološko napetost, ki nastane, ko se dve naši prepričanji ne ujemata.

"Ta človek me ima rad."

"Ta človek me vedno znova prizadene."

Obe trditvi sta lahko hkrati resnični, vendar ju je čustveno težko uskladiti. Eden od načinov zmanjševanja napetosti je, da drugo trditev nekoliko prilagodimo. 

"Ni me želel prizadeti."

"Samo slabo obdobje ima."

"Morda sem res preveč občutljiva."

"Če bi mu bolje razložila, kako se počutim, bi razumel."

Takšne razlage same po sebi niso nujno napačne. V zdravih odnosih ljudje delamo napake, se opravičujemo in spreminjamo vedenje. Toda kadar se opravičila ponavljajo, vedenje pa ostaja enako, lahko nenehno iskanje dobronamernih razlag postane ovira za prepoznavanje resničnega problema. 

Zakaj se nam včasih posveti šele na koncu?

Ena najbolj presenetljivih značilnosti zanikanja izdaje je možnost, da človek šele po koncu odnosa začne drugače razumeti pretekle dogodke. To se lahko zgodi več mesecev ali celo let pozneje.

Nekdo, ki je zapustil škodljiv partnerski odnos, se morda nenadoma spomni pogovora, ki se mu je nekoč zdel nepomemben. Besede, ki jih je takrat razumel kot šalo, zdaj prepozna kot poniževanje. Dogodek, ki ga je pripisal naključju, se začne povezovati z drugimi podobnimi dogodki.

Ena od možnih razlag je, da se je spremenil njegov položaj. Dokler je bil v odnosu, je bilo prepoznavanje škodljivega vedenja povezano s številnimi praktičnimi in čustvenimi posledicami. Zdaj, ko ni več neposredno odvisen od druge osebe, lahko o preteklosti razmišlja z večjo distanco.

Ljudje, ki se neprestano vsem opravičujejo, niso šibki, trdi psihologija