Po prvi, ki jo je kupilo 11.000 bralcev, je tu druga Ogenj, rit in kače niso za igrače!

Novinarka, publicistka in avtorica Milena Miklavčič pa je zdaj izdala še njeno nadaljevanje. Tudi ta bo tako kot prva zagotovo dvignila veliko prahu.

Knjiga 'Ogenj, rit in kače niso za igrače' nadaljuje poslanstvo istoimenske prve. A če je prva popisovala spolne običaje naših prednikov v začetku 20. stoletja na Slovenskem, se druga poleg generaciji babic posveča tudi njihovim hčeram in vnukinjam.

»... Pandorina skrinjica se je odprla, vrnitve ni bilo več! Od prve zgodbe naprej, ki mi jo je zaupala Mici, je bilo vse drugače. Čeprav so me pred tem skoraj trideset let učili, naj bom tiha, pridna in poštena, ki se ne sme oglašati, če je ne vprašajo, me je z neobvladljivo radovednostjo začelo vleči k prepovedanim temam,« v uvodu svoje druge knjige piše Milena.

Da je intima še vedno velika tabu tema, so jasno pokazali številni pozitivni, a tudi nemalo negativnih odzivov na prvo knjigo. Slednjih pa bo z izidom druge zagotovo manj. Prvotni šok in nejevera sta namreč nepreklicno za nami.

Razkrivanje skritega in prikritega!

Milena Miklavčič je v zadnjih treh letih Slovenijo prepotovala po dolgem in počez ter se na literarnih večerih srečevala z veliko ljudmi. Ob teh priložnostih so ji pripovedovali nove in nove zgodbe: »Zgodbe, ki so se me dotaknile, me pretresle ter mi govorile, da duša danes nič manj ne trpi, kot je trpela nekoč.«

Iz zgodb, ki jih je Milena Miklavčič zbirala vsa ta leta in na koncu zbrala v zajetno knjigo, boste tako med drugim izvedeli, da so imele naše babice v povprečju štiri želje, nekatere še manj: 'da jih mož ne bi tepel, da ne bi bile lačne, da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle na porodu'. Spolnost je v tistih časih predstavljala greh in je bila za ženske v prvi vrsti zgolj mukotrpna dolžnost, spolni odnos pa je bil prilagojen zgolj moškemu užitku: »Morala je dvigniti krila čez glavo, razkrečiti noge, mižati in nepremično vztrajati pri miru toliko časa, dokler ni bil moški zadovoljen.«

Sodobne ženske bi morale biti v luči povedanega na neprimerno boljšem.

Pa tudi so?

»Na prvi pogled imamo danes vso možnost, da bi bili v spolnosti zadovoljni in zadovoljeni. A pogosto ni tako. Če je do nedavnega veljalo, da so bile ženske tiste, ki so se pred spolnostjo branile z glavoboli, so danes moški tisti, ki iščejo tovrstne izgovore. Če so si moški še v prvi polovici 20. stoletja poželeli žensko tudi po trikrat na dan, je danes, žal, povprečje njihovega poželenja – tako se pritožujejo ženske – komaj trikrat mesečno.«

Ko spolnost postane orožje in orodje

Milenino zbiranje in vestno popisovanje intimnih pričevanj lahko velja za prvo večjo raziskavo spolnosti na Slovenskem, nje izsledki pa jasno kažejo, da med spolnostjo nekoč in danes vsaj na enem mestu lahko postavimo tudi enačaj.

»Tako babice kot tudi njihove vnukinje so spolnost pogosto uporabljale kot orožje, da so laže prišle do svojega cilja. Spolni odnosi so bili redkokdaj povezani s čustvi.«

Če so nekoč 'nastavljale za gajbo krompirja in kilogram moke', le nekatere pa odhajale v večja mesta, kjer so bili trgovci s plačilom radodarnejši, naj bi se 'prodajala' tudi sodobna ženska.

»Včasih le za bižuterijo, dobro večerjo, za slavo.«

Ob prebiranju druge Milenine knjige bo bralcu postalo jasno, da ženskam niti danes ni lahko. Če so se pred desetletji pogosto poročile zaradi ekonomskega dogovora, pred drugo svetovno vojno pa so bile še povsem odvisne od moškega in so zato potrpele tudi, če jih je ta pretepal in spolno izkoriščal, pa današnje ženske navkljub finančni samostojnosti pogosto še naprej ostajajo pri nasilnežu in pijancu ali pristanejo na razmerje z moškim zgolj zaradi njegovega premoženja in ugleda.

Nevednost, skrivnosti in tabuji

Milena Miklavčič s svojo drugo knjigo ponovno pripoveduje zgodbe o skritih in prikritih stvareh, 'o katerih smo pozabili vprašati babice in dedke, dokler so bili živi'. Zbrane življenjske zgodbe so zato ne le poučen zapis o časih, ki so davno mimo, temveč so tudi terapevtske. Avtorica je na tem mestu tudi jasna: »Nikar pa nad njimi ne vihajte nosu, češ kaj takšnega se vendar ne dogaja! Se! Bodite raje srečni, da so bili bogovi z vami bolj milostni!«

Sicer pa se bo marsikateri bralec zgodb iz druge knjige še precej lažje identificiral s pripovedovalkami, saj je del njih praktično iste starosti, kot so sami. Morda bodo ugotovili, da se v resnici ni prav veliko spremenilo: »Babica moji mami o intimi ni povedala čisto nič in tudi mama ni povedala čisto nič meni. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po pametnem telefonu brska za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem - najlepšem - vedo oni?«

Iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače si v nadaljevanju izposojamo izseke iz zgodb žensk iz treh različnih generacij. Preberite jih in potem sami presodite, koliko se je naš intimni svet v vseh teh desetletjih sploh spremenil.

• »Moja mama v zakonu ni bila srečna. Z očetom sta bila dogovorjena, da bo vsakič, ko bo želela, da se ji pridruži v sobi, pustila na komodi svoj robček. Seveda se to ni nikoli zgodilo. Sovražila je spolnost, in to bolj, kot je sovražila prijateljico, ki ji je speljala fanta, v katerega je bila zaljubljena.« - Suzana (1933)

• »Tašča ni dovolila nobenih dotikov, kaj šele objemov. Trdila je, da za otroka ne bi bilo dovolj prostora. Čisto nič ne lažem, ko rečem, da sem bila še skoraj dve leti po poroki nedolžna in nedotaknjena. Kadar sem se umivala v škafu, je stala pred vrati, ker se je bala, da bi me kdo videl golo. Z možem sva se 'spozabila' šele za novo leto 1954. Takoj sem zanosila. Ko je tašča opazila, da se debelim, je v ihti pospravila moje imetje in me nagnala domov. Sinu, mojemu možu ni dovolila, da bi me spremljal. Kot družina smo zaživeli šele čez štirinajst let, ko je umrla.« - Sabrina (1932)

• »Ko sem leta 1974 rodila prvega sina, o tem, kako poteka porod, nisem vedela. Bila sem prepričana, da bom rodila kar čez popek. Lahko si mislite, kako me je bilo groza, ko je otrok, ki se je rojeval, ubral povsem drugo pot. Po porodu sem prebrala nekaj knjig, a me je v drugo spet presenetilo: odtekla mi je porodna voda, meni se pa sanjalo ni, kaj bi to lahko bilo.« - Olga (1955)

• »Prvič me je udaril, ko sem nosila pod srcem prvega otroka, hčerko Marino. Dobila sem takšno zaušnico, da mi je še več dni odmevalo v ušesih. Ko se je streznil, me je prosil odpuščanja in mi prinesel velik šopek rož. Premirje je trajalo le deset dni.« - Romana (1961)

• »Zanima vas, kakšen odnos imam do moških. Nobenega. Trenutno sem brez fanta in upam, da bo tako ostalo. Pravzaprav jih sovražim, odkrito jih sovražim. Zame niso niti na stopnji dlakave gorile! Če se mi hoče kdo približati, naredim grd obraz in zinem: 'Spizdi!', pa vsaj gre, mater jim! Namesto moških, ki so navadni kreteni, se raje ukvarjam s hobiji, ki me res osrečijo. Dovolj je bilo, da sem se zajebala tri leta, ko sem se ukvarjala z razvajenim, debelim in nadutim maminim sinčkom. Vozil me je v maminem plehu in je hkrati mislil, da bom zatiskala oči pred njunimi perverzijami in se mu še klanjala za povrhu! Marš! Idiot zabiti z doktoratom, a brez jajc!« - Miša (1985)

• »Nato nam je razložila, da se jim pridruži vsako leto, a le zato, da med novimi članicami najde žrtve, s katerimi potem izdatno seksa vseh štirinajst dni, mnoge pa ga tudi denarno tako dobro založijo, da mu ni treba več mesecev migniti s prsti. V realnem življenju, ko mu teče voda v grlo, malo vedežuje, malo popravlja čakre in podobno, od tega pa živi kot kralj.« - Vida (1980)

• »Neskončno ga imam rada, a opažam, da me kdaj pa kdaj jezi, ker se noče pokoravati mojim pričakovanjem in zahtevam. Govori mi, naj ga ljubim takšnega, kot je, jaz pa tega ne zmorem. Tudi v ljubezni stremim po popolnosti.« - Lara (1992)

Naj zapis sklenemo z besedami Milene Miklavčič: »Vmes je Človeštvo osvojilo Luno, osrečil nas je internet, a intimni svet je ostal skoraj takšen kot nekoč: zelo ranljiv, pogosto poln brezizhodnosti.«

 

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del