Poba z zgodbami iz otroštva najboljšega otroškega pisatelja na svetu Roalda Dahla!

Knjiga Poba, ki jo Roald Dahl posvetil svojim sorojencem – sestram Alfhildi, Elsri in Astri, polsestri Ellen in polbratu Louisu, gre videti kot avtentično avtobiografsko delo, ki pa za razliko od drugih tovrstnih del še zdaleč ni pusta in dolgočasna. V njej je avtor do najbolj živih detajlov popisal vse ključne dogodke, ki so ga globoko zaznamovali in oblikovali.

»To so malenkosti, a so vseeno tako močno vplivale name, da jih nisem mogel nikoli povsem izbrisati iz spomina. Vsako imam še vedno živo pred očmi, čeprav je od takrat, ko so se zgodile, minilo že petdeset ali celo šestdeset let,« je v uvodnem nagovoru jasen Roald Dahl.

Knjiga Poba mladim (in starejšim) bralcem daje unikaten vpogled v pisateljeva najzgodnejša leta življenja. V njej lahko tako prebiramo o slaščičarni v bližini njegovega doma, o čokoladi, zlobnih starkah in veliki mišji zaroti, iz katere je kasneje črpal navdih za številne njegove najsijajnejše knjige.

»Ni se mi bilo treba posebej naprezati, da bi jih priklical iz spomina. Moral sem jih samo postrgati iz zavesti in jih zapisati. Nekatere izmed njih so zabavne, nekatere boleče, nekatere neprijetne. Mislim, da se jih ravno zaradi tega tako živo spominjam.«

In vse so resnične!

Roald Dahl je bil kot človek prav takšen kot je bilo pisanje, po katerem ga je spoznal cel svet.

Namreč nadvse zanimiv možakar.

Po izidu njegove prve knjige za otroke Jakec in breskev velikanka iz leta 1961 se je Roald Dahl še bolj posvetil pisanju za otroke in leta 1964 zaslovel kot eden najbolj priljubljenih avtorjev za otroke s knjigo Čarli in tovarna čokolade.

Veliko pozornosti so bila nato deležna tudi vsa njegova naslednja dela, kar nekaj izmed njih pa je našlo pot tudi na velika platna.

A naj v nadaljevanju nanizamo nekaj zanimivejših poudarkov iz nadvse pustolovskega življenja Roalda Dahla, ki se je rodil 13. septembra 1916 v Walesu norveškema staršema. O nekaj zgodnejših zaznamkih boste seveda lahko brali tudi v knjigi Poba.

• Roald naj bi svoje ime dobil po raziskovalcu severnega pola Roaldu Amundsenu.

• Ko je bil star tri leta, je najprej umrla ena od njegovih treh sester Astri, kmalu za njo pa še oče, zato je mama Sofie Magdalene nato sama skrbela za družino. Njen močan značaj je imel velik vpliv na Roalda.

»Leta 1920, ko sem imela komaj tri leta, je najstarejši otrok moje mame, moja sestra Astri, umrla zaradi vnetja slepiča. Stara je bila sedem let, prav toliko kot moja najstarejša hči Olivia, ko je čez dvainštirideset let umrla zaradi ošpic. Astri je bila brez dvoma očetova ljubljenka. Neskončno jo je oboževal. Po njeni nenadni smrti še več dni sploh ni mogel spregovoriti. Bil je tako strt od žalosti, da mu ni bilo dosti mar, ali bo preživel ali umrl, ko je približno en mesec zatem zbolel za pljučnico.«

• Ko je bil Roald v internatu, je mami domov pisal izčrpna in slikovita pisma ter tako že pilil svoj izjemen talent za pisanje. Ker je Roaldova mama ta pisma skrbno hranila, je nekaj njih našlo pot tudi v knjigo Poba.

»Ko sem si toliko opomogel, da sem lahko šel domov, sem dobil zajetno zbirko svojih pisem. Vsa so bila lepo prevezana z zelenim trakom. Vsega skupaj jih je bilo več kot šesto in so bila napisana med letoma 1925 in 1945. Vsako pismo je bilo spravljeno v prvotni pisemski ovojnici, na kateri so še vedno bile stare znamke. Veliko srečo imam, da se je nekaj takega ohranilo v moja stara leta.«

• Pri svojih sedemnajstih letih je šolo obesil na klin in se zaposlil v naftnem podjetju.

»Ko sem prispel v glavno pisarno družbe Shell v Londonu, je na razgovor čakalo sto sedem fantov. Prostih mest je bilo sedem. Prosim, ne sprašujte me, kako mi je uspelo dobiti eno izmed njih. Tega še sam ne vem. Toda dobil se ga, in ko sem po vrnitvi dobro novico povedal predstojniku internati, mi ni niti čestital niti prisrčno stisnil roke. Obrnil se je stran in zamomljal: 'Rečem lahko samo, da sem presneto vesel, da nimam delnic družbe Shell.'«

• ... da bi ga njegov neupogljiv pustolovski duh leta 1938 tako odpeljal naravnost v Tanzanijo.

»Čeprav tega takrat nisem vedel, sem odhajal za veliko dlje kot za tri leta, saj je vmes izbruhnila druga svetovna vojna. Toda preden se je to zgodilo, sem imel priložnost dobro spoznati Afriko. Izkusil sem žgočo vročino, spoznal krokodile in kače, hodil na dolge safarije v notranjost dežele ter prodajal Shellovo nafto lastnikom rudnikov diamantov in plantaž sisala. Poučil sem se o nenavadnem stroju za rezanje velikih usnjatih sisalovih listov v vlakna, ki se mu je reklo dekortikator (ta beseda mi je bila vedno všeč). Naučil sem se govoriti svahili in zjutraj stresati škorpijone iz svojih škornjev. Izkusil sem, kako je, če dobiš malarijo in imaš tri dni vročino 40,5 C. Ko je nastopila deževna doba in se je voda zlivala v curkih ter poplavljala prašne poti, sem se naučil preživeti noči v zadušljivem vozilu z zaprtimi okni, da bi se zavaroval pred zvermi iz pragozda. Predvsem pa sem se naučil, kako poskrbeti zase, česar se mlad človek ne bi mogel nikoli naučiti, če bi ostal v civiliziranem svetu.«

• Ko se je začela vojna, se je pridružil angleškim letalskim enotam (RAF) in po kratkem usposabljanju že prvi dan svoje aktivne vojaške službe strmoglavil z letalom v puščavi. To je bilo na jesen leta 1940. Med to nesrečo se je tudi hudo poškodoval, leta kasneje pa se je rad šalil, da je zaradi tistega udarca v glavo najverjetneje postal pisatelj.

• Po okrevanju je spet letel in sodeloval pri vojaških operacijah v Grčiji in Palestini, dokler ga leta 1942 niso premestili v Washington za asistenta letalskega atašeja na Britanski ambasadi. Iz neustrašnega pilota se je prelevil v šarmantnega diplomata in vohuna, ki se je družil s politično in zvezdniško elito.

• Njegova prva pisanja so bila povezana z zgodbami iz življenja letalcev, leta 1946 pa je izšla njegova prva zbirka kratkih zgodb za odrasle. Da bi se lahko še bolj posvetil pisanju, se je najprej preselil na podeželje Anglije, ker pa v Angliji za njegovo pisanje ni bilo veliko zanimanja, se je leta 1951 vrnil v ZDA, kjer je s svojimi nenavadnimi zgodbami, ki so bile polne črnega humorja, vendarle uspel opozoriti nase.

• Leta 1953 se je poročil z lepo igralko Patricio Neal, s katero sta leto kasneje v angleškem Great Missendenu kupila hišo, ki ga je spominjala na 'cigansko' hišo.

• S Patricio sta imela pet otrok, od katerih sta dva veliko prezgodaj preminula. Štirimesečni Theo je leta 1960 umrl v nesreči v New Yorku, ko je taksi zbil otroški voziček, v katerem je bil deček, nato pa je leta 1962 za ošpicami umrla še najstarejša hčerka Olivia.

• Leta 1983 se je Dahl ločil od Patricie Neal ter se poročil s Felicity Crosland.

• Roald Dahl, ki je umrl leta 1990, je ob priliki rekel ...

»Če imate lepe misli, bodo sijale z vašega obraza, kot sončni žarki in zmeraj boste videti čudovito.«