Podnebnih sprememb ne bo ustavilo naše zanikanje!

Nekateri pa morda ta alarmantna poročila vendarle tudi podrobno prebiramo, a nato nanje kaj hitro pozabimo. Se spet nanje spomnimo in jih spet pozabimo.

»V zanikanju živimo, ker nas je strah, da bi popolnoma zavedanje te krize vse spremenilo. In to bi se res zgodilo,« je prepričana Naomi Klein, ki se je v podnebne spremembe potem, ko se je s svojim zanikanjem vendarle soočila, poglobila tako zelo, da je septembra 2014 izdala knjigo o podnebnih spremembah z naslovom To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju. Knjiga je takoj postala uspešnica in se še isto leto uvrstila na seznam stotih najbolj pomembnih knjig revije New York Times.

Ljudje nočejo vedeti!

»Ljudje nočejo verjeti, da je vedenje, ki se zdi njim plemenito, škodljivo za družbo, tisto, ki se jim zdi nizkotno, pa koristno. Če bi to sprejeli, bi to med njimi in njihovimi vrstniki sprožilo razkol, zato so čustveno nagnjeni k zavračanju takšnega razmišljanja,« to zanikanje razloži Dan Kahan, profesor prava na univerzi Yale in nosilec raziskave o tem, zakaj nekateri sprejemajo znanstvene ugotovitve o podnebnih spremembah, medtem ko jih drugi ne. Ta raziskava je med drugim pokazala, da gre tesno povezava med 'svetovnim nazorom' in sprejemanje klimatologije pripisati 'kulturni kogniciji' – t.j. procesu, s katerim vsak izmed nas preceja nove podatke tako, da varuje 'svoj pogled na dobro družbo'. Če novi podatek ta pogled potrjuje, ga sprejme, če pa ga ogroža, začnejo možgani nemudoma ustvarjati intelektualna protitelesa, s katerimi bodo poskusili nedobrodošlega vsiljivca pregnati.

In kdo so najbolj glasni zanikovalci? Po izsledkih nekaterih nedavnih raziskav, naj bi bilo med najbolj gorečimi zanikovalci največ konzervativnih belcev moškega spola, ki se ponašajo z nadpovprečnim dohodkom. Ti so bolj kot drugi odrasli v svojih stališčih zelo samozavestni, ne glede na to, kako očitno zmotna morda so.

Eno od takšnih, pogostih zmotnih trditev je argument, ki ga zanikovalci radi privlečejo za lase vsakič, ko se zgodi še posebno močan snežni metež ali pa ko temperature padejo rekordno nizko. Takrat radi vpijejo: »Tukaj imate globalno segrevanje!« in kažejo na snežinke. A resnica je drugačna. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je pred dnevi na predstavitvi knjige Naomi Klein v ljubljanskem Konzorciju to ponazorila z nihalom: »Bistvo klimatskih sprememb ni, da so te enostranske in bi za stopinjo toplejše ozračje morali pričakovati zgolj suše in požare, ne pa tudi ekstremen mraz ali nevihte. Sprememba globalnih temperatur sproži proces, ki je bolj podoben nihalu.« Ali povedano preprosto: sprememba v naravnem sistemu poruši njegovo ravnovesje, nihalo zaniha najprej močneje v oba ekstrema, kar prinese enkrat ekstremen mraz, drugič in drugje pa ekstremno vročino, kar se dogaja vse dokler sistem ponovno ne vzpostavi novega ravnovesja. »Tudi zato danes opuščamo termin globalno segrevanje in raje uporabljamo bolj primeren izraz klimatske spremembe.«

Zanikovanje v medijih!

Posebna strategija zanikovalcev je tudi delovanje v medijih. Pri čemer niso zgovorne le številke objavljenih prispevkov zanikovalcev, temveč tudi izpuščanje novic. Naomi Klein je med drugim opazila naslednje: »... opažala sem, kako se v medijih kljub vse številnejšim skrajnim vremenskim pojavom poročanja o podnebnih spremembah skokovito zmanjšuje. Leta 2007 so tri velike – ameriške mreže – CBS, NBC in ABC – objavile 147 novic o podnebnih spremembah, leta 2011 pa le 14.«

Temu primerno je nihalo tudi javno mnenje o podnebnih spremembah. V Združenih državah Amerike je po letih 2010 in 2011 vanje verjelo najmanj ljudi.

»V Harrisovi raziskavi javnega mnenja iz leta 2007 je 71 odstotkov Američanov menilo, da bomo spremenili podnebje, če bomo še naprej sežigali fosilna goriva. Leta 2009 je tak omenilo le še 51 odstotkov. Junija 2011 je bilo takega mnenja le še 44 odstotkov oziroma precej manj kot polovica prebivalcev,« še ugotavlja Kleinova.

Od lepih namer do TEŠ-a!

Kaj pa Slovenija? Okoljski analitik dr. Luka Omladič, ki je za slovenski prevod knjige Naomi Klein zapisal tudi nekaj vrstic, v katerih analizira odnos Slovenije do podnebnih sprememb, že uvodoma zapiše: »Leta 2009 se je zdelo, da se je slovenski politiki posvetilo. Videti je bilo, da je država končno sprevidela, da so podnebne spremembe ključni in eksistenčni izziv prihodnjega obstoja.« Vendar pa se je zgodba o nameri Slovenije, ki se je nakazovala v Deklaraciji o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb, kmalu obrnila v svoje nasprotje. Le leto po sprejetju deklaracije so v Šoštanju pognali gradbene stroje za začetek gradnje nove termoelektrarne na velenjski lignit, ravno kurjenje premoga pa nekateri najbolj vidni klimatologi primerjajo z zločinom proti človeštvu. Med vsemi načini pridobivanja električne energije velja prav premog za ogljično najbolj intenzivnega. »To pomeni, da na proizvedeno količino elektrike v ozračje spusti največ ogljikovega dioksida. In izmed vseh različnih vrst premoga je najbolj ogljično intenziven ravno lignit. Še tako previden prehod v nizkoogljično družbo se mora torej začeti vsaj s tem korakom: ne gradimo novih termoelektrarn na premog, kaj šele ogljično najbolj intenziven lignit. A Slovenija je storila prav to.«

Analiza naše nove elektrarne na premog pokaže vse momente, ki jih v knjigi 'To vse spremeni' takole opisuje Kleinova: »Ko se borimo proti podnebnim spremembam, ali proti posameznim projektom, kakršen je TEŠ 6, ki predstavljajo posebno izrazit podnebni zločin, se ne borimo proti ustaljenemu stanju reči, katerega spremembe si ni mogoče predstavljati, ampak proti konkretnim mehanizmom in subjektom, ki ob uničevanju okolja uresničujejo svoj interes.«

In dejstvo je, da so že v trenutku, ko so v našem parlamentu sprejemali podnebno deklaracijo, v ozadju že šelesteli milijoni.

Pustite jih v zemlji!

»Termoelektrarna je lahko največji primer, a ni edini. Možnost bistvenega povečanja črpanja zalog zemeljskega plina pri Petišovcih v Prekmurju, ki se je odprla v zadnjih letih, se najprej sliši kot darilo: kdo pri zdravi pameti ne bi do konca izkoristil bogastva, zakopanega v zemlji? Vendar so žal minili časi, ko je bilo nafto ustrezno imenovati črno zlato. Nafta, premog in zemeljski plin poganjajo svet, obenem pa ga potiskajo na rob prepada. Zaradi uporabe fosilnih goriv se je količina ogljikovega dioksida v ozračju zvišala na raven, kakršne Zemlja ni izkusila že vsaj milijon let. Nekatere posledice, s katerimi se že soočamo, so dvig globalne temperature, naraščanje gladine morja in spreminjanje njegovih kemičnih lastnosti ter spreminjanje vremenskih vzorcev.«

Če naj bi se človeštvo ognilo katastrofalnim spremembam okolja, s katerimi se bo po zadnjih prognozah soočilo že v nekaj desetletjih, bi morali na globalni ravni v zemlji pustiti 49% odstotkov znanih zalog plina, 33% zalog nafte in 82% zalog premoga. Znano aktivistično geslo 'Pustimo jih v zemlji!' zahteva prav to, zaradi svoje univerzalnosti pa postaja v zadnjih letih eden od osrednjih imperativov podnebnega aktivizma.

Čeprav bi bilo morda iluzorno pričakovati, da bo prišlo do takojšnje odpovedi fosilnim gorivom, pa je odgovornost v skladu s konceptom podnebne pravičnosti nujno pričakovati prav od razmeroma razvitih in bogatih držav, med katere gre šteti tudi Slovenijo.

»Za te države je minimalni korak, da ogljik, ki leži pod zemljo, tam tudi pustimo in ne odpiramo novih vrtin ali rudnikov premoga; enako ali še bolj pomembno je, da istočasno namesto v nove rafinerije v Petišovcih ali termoelektrarne v Šoštanju investiramo v obnovljive vire energije in povečujemo učinkovitost njene izrabe, tako da je bomo na koncu porabili manj. Brez tega se lahko zgodi, da bomo le 'domači' vir izpustov zamenjali za 'tujega', z enako škodljivim podnebnim učinkom,« je še jasen dr. Luka Omladič, ki s Kleinovo strinja z osnovno tezo njene knjige, da so podnebne spremembe predvsem rezultat delovanja kapitalistične produkcije, ki ne deluje v korist večine ljudi, ampak majhen manjšine. Ta svoj način delovanja sicer prikazuje kot univerzalen in neizogiben, čeprav je danes bolj kot kdajkoli prej jasno, da v resnici vodi v uničenje življenjskih možnosti za vse. Šele, ko se bodo tega dejstva ljudje zavedeli, bodo našli politično moč, da položaj spremenijo.

Priporočamo v branje!

Naomi Klein: To vse spremeni - kapitalizem proti podnebju

Naomi Klein v svoji novi knjigi alarmantno opozarja na nevarnost podnebnih sprememb za prebivalce Zemlje in apelira, naj takoj spremenimo svoj odnos do narave in začnemo graditi novo ekonomijo.

To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju je dobila odlične ocene kritikov in osvojila prestižno nagrado Pisateljskega sklada Hilary Weston za stvarno literaturo. Knjiga je takoj po izidu septembra 2014 postala uspešnica, isto leto se je uvrstila na več seznamov najboljšega in obveznega branja, tudi seznam stotih pomembnih knjig revije New York Times.

• »Obsežna, zapletena in prepričljiva analiza disfunkcionalnega simbiotičnega odnosa med prostotržnim kapitalizmom, industrijo fosilnih goriv ter segrevanje ozračja, ki vzbuja skrbi in spodbuja k ukrepanju.« - Booklist Review

O avtorici!

Naomi Klein, kanadska raziskovalna novinarka, pisateljica in aktivistka, je stalna sodelavka revij Harper's, Rolling Stone, The Nation in The Guardian. Leta 2002 je izdala zbirko zapisov Ograje in okna, njena prva knjiga No logo pa je postala velika mednarodna uspešnica, prevedena v več kot 25 jezikov. Njeno osrednje delo Doktrina šoka je od leta 2007 izšla v več kot 30 jezikih, v milijonski nakladi in velja za obvezno branje današnjega časa.

Naomi Klein je leta 2004 za poročanje iz Iraka prejela nagrado Jamesa Aronsona za družbeno pravično novinarstvo ALI o družbeni pravičnosti, leta 2014 je dobila nagrado zveze International Studies za izjemne dosežke na področju sodelovanja med aktivisti in znanstveniki, leta 2015 pa nagrado Izzy za izjemne dosežke na področju neodvisnega novinarstva in medijev. Ima častni doktorat iz civilnega prava, ki ji ga je podelila univerza King' College v Novi Škotski.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču