Vozim po cesti in se trudim, da jih ne opazim.
Pa mi ne uspe. Na vsakem koraku vame bolščijo ogromni obrazi, pazljivo naličeni in retuširani. Velike črke na plakatih mi vbijajo v glavo, da nisem več sam, da me nekdo zastopi in da bo poskrbel, da mi ne bo hudega. Jaz pa se samo peljem v trgovino in vse, kar potrebujem, je nekaj špecerije, ki jo bom plačal s svojimi fičniki, hvala lepa. Pa se nervozno oziram po vseh teh velikih ljudeh in zakitanih nasmehih.
Žal se za večino režanja, dvignjenih palcev in poptevejevskega ‘kredibilnega’ vitja rok na prsih skriva bore malo razumevanja mojih potreb in pričakovanj od mesta, v katerem živim. Domet preštevilnih šerifovskih kandidatov in kandidatk ne seže dlje od osnov betoniranja. Skoraj v vsaki občini je nogometno igrišče - oziroma kar Igrišče, kajti naši so seveda najboljši - ki ga je treba razširiti. Vsepovsod bo zraslo Parkirišče, na katerem bo narod poslej lahko brez skrbi puščal avte.
In mnogokje je Bazen, ki bo bodisi obnovljen bodisi postavljen in bo dvignil kakovost življenja najmanj na raven Kalifornije. Poleg tega kandidati in kandidatke dajejo besedo, da bodo poskrbeli za mlade in stare in za vse vmes; da bodo odpirali nova delovna mesta (vsaj za svoje nečake, ljubice in bratrance); ter da bodo vse to počeli iz izrazito človekoljubnih motivov, brez ozadja in zastonj, praktično v svojo škodo.
Kot tisti stari oglas za župo: »Ko se s srcem kuha, kuha se Podravka juha.« Saj se sliši fajn, ne rečem. Toda meni več kot beton in asfalt, več kot nasmehi in slogani pomeni, da ima župan/nja osnovno sposobnost samokritike, čut za dostojnost, potrebo po dialogu in po možnosti izvirno dolgoročno vizijo razvoja, ki seže dlje kot štiri leta v prihodnost. Skratka, da je žup'co skuhal po lastnem receptu in da ima neki okus. A takih mojstrov na teh plakatih ni videti.
