Predlog za izlet: Poletje je najlepše visoko v gorah

2. 8. 2020 | Vir: Story
Deli

Ko sem sredi vročega poletja, ko sem v Ljubljani še komaj dihala, na sobotno jutro izstopila visoko v avstrijskih Alpah, me je pretreslo - dobesedno. Od pogleda na zeleno poraščene vršace, ki so me obkrožali, in od ostrega zraka, ki je zahteval, da si hitro nadenem še eno jakno, če ne želim šklepetati z zobmi.

Bilo mi je všeč. Hotela sem se ohladiti, prevetriti misli in se prepustiti hoji, ne prezahtevni, ker sem bila s hčerko, po visokih gorah, ki bi jih pri nas lahko dosegla le z veliko kondicije in truda. Gondola nas je v pičlih nekaj minutah prepustila dih jemajočemu svetu na 2.313 metrih.

Slikanje, občudovanje, nato pa: “Mami, jaz bi tudi.” Po hribu navzdol, ki je vodil do prvega jezera, so bile postavljene lesene orgle z najrazličnejšimi triki, ki so spominjali na minigolf. Le da je otrok na začetku poti vanje vstavil žogico, ki se je kotalila med ovirami in poskrbela za najrazličnejše zvoke, naravne in prijetne tudi odraslim ušesom. Še preden sva se torej zavedali, sva bili že spodaj, pri jezeru, na katerem so se bleščali beli oblaki, pa tudi rumeni pedolini, a šli sva naprej po poti, ki je peljala mimo lesenega mlina, kjer si je mala postregla s studenčnico, in še mimo številnih potočkov do naslednjega jezera. V njem so se še lepše kot v prvem, morda zato, ker je bilo višje, ogledovali puhasti oblaki, mali splav pa je otroke vabil od enega dela jezera do drugega, namesto z veslom pa so se naprej povlekli za vrv nad splavom. Jaz sem medtem opazovala encijane, ki so preplavili hribček ob jezeru.

Pot nas je peljala naprej. Na drugo stran hriba, gor in dol po potkah, ob katerih so tekli potoki, mukale krave in se prosto pasli konji. Kakšni pogledi! Poleg cvetočih travnikov, pisanih od gorskih rož. Težko sem se zadržala, da nisem ves čas samo slikala, temveč sem tudi dihala. Vse to na smučišču, ki sem ga zelo dobro poznala, saj med prvimi v naši bližini obljublja naravni sneg, ta pa v Obertauernu skopni šele pozno spomladi. Morda je prav zato tu toliko žlobudrajočih potočkov in gorskih jezer.

Čas je bil za kosilo in koča Dikt'Alm je bila idealna. Obetala je domačo hrano (povedali so mi, da je jajce na solati iz kokošnjaka, proti kateremu sem gledala), lesena igrala in utico z zajčki. Hči je komaj imela čas pojesti, čeprav je še malo pred tem godrnjala, da je lačna …

Popoldan je bil namenjen spustu proti slapu Johanneswasserfall, le nekaj kilometrov oddaljenem od središča Obertauerna, posejanega s hoteli. Slap je vzel dih in požel čisto navdušenje, ko sva ugotovili, da pot navzdol vodi za samim slapom. Vsaka stopnička proti slapu je ponujala svojstven pogled, občutek za slapom pa je bil pika na i. Spust navzdol je terjal prijetno prho vode, ki je škropila naokoli in osvežila pregreti telesi. Kako osvežujoče! Drobne kapljice so bile prijetnejše od vsake prhe.

Pot naju je vodila proti dolini Gnadenalm, kjer je bil čas za kavo in sočno češnjevo pecivo. Tudi tu so bili zajčki, a ti so se pustili božati, zato je češnjevo pecivo skoraj v celoti ostalo zame, hči je le na hitro zlila vase domač bezgov sok in hitela hranit zajčke s travami s travnika. Ob poti proti cesti naju je razveselila učna pot in čeprav v nemščini nisva najboljši, sva o čebelah in svizcih spoznali marsikaj, se nagugali v lesenih gugalnicah ter opazovali, kako pastirica pelje krave s paše.

Hotelski kombi nas je že čakal sredi zelenice in nas odpeljal v hotel, kjer sem naročila savno. Ja, savno sredi poletja. Ni me zeblo, tako kot zjutraj, ko sem stopila iz avta, a toplota savne mi je vseeno prijala. Ker v savni ni bilo nikogar drugega, je z mano lahko šla tudi hči. No, njej je bil bolj všeč fitnes naproti, in čeprav je ves dan hodila po gorah, si je privoščila še tek na tekaški stezi. Otroci imajo pač neskončno energije, sem si mislila, medtem ko sem uživala na ležalniku iz vročih kamnov.

Naslednje jutro sva se udeležili brezplačnega izleta, ki ga organizira turistična organizacija Obertauerna – ime Pravljična jezera me je premamilo, in ko smo se vzpeli do jezera, sem osupnila – zeleno jezero, nad katerim so se vzpenjali tritisočaki, je bilo resnično pravljično. Ob njem bi lahko preživela ves dan. Milina v neokrnjeni naravi, polni zelenja in voda - tekočih, žuborečih in stoječih. Povzpeli smo se še malo naprej do Tauernkaralm, kjer me je presenetila lesena koča z veliko črno kuhinjo. Okolica je ponujala poglede na gore, otroci pa so se podili po velikem lesenem igrišču in opazovali majhne pujske.

Za kosilo si je večina privoščila prekajeno postrv ter si po obedu oblizovala prste. Meni so bili všeč domači siri, še bolj pa sočen in hrustljav jabolčni zavitek. Tudi skutin, ki ga je naročila hči, je bil odličen - rahel in ravno prav sladek. Tako kot osvežujoč poletni vikend, ki je prehitro minil.

Napisala: Petra Arula, Fotografije: Promocijsko Gradivo

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju