Pred kratkim je na policah Mladinske knjige izšla zbirka pravljično-fantastičnih in realističnih pripovedi z naslovom Kaj se komu sanja. Avtorica Polonca Kovač je ena od najpomembnejših slovenskih pisateljic za otroke in mladino, ki se ponaša z obsežnim literarnim delom.
Polonca je s svojim pisanjem zaznamovala slovensko besedo in obogatila slovensko literaturo.
Story: Vaša prva otroška knjiga je požela veliko uspeha in je bila nekakšen uvod v vaše delo. Kako se spominjate nastanka Zverinic z večne poti? Kako ste zajadrali v otroško in mladinsko pisanje?
Pred mnogo leti, takoj po diplomi, sem živela v tujem mestu in sem bila vse dneve sama z majhnim otrokom. Zelo sem si želela nekaj početi, najraje bi prevajala. Pri prevajalcih je bila gneča, zato mi je urednik časopisa ponudil, da napišem nekakšno otroško slikanico, kakršne so v tistem času izhajale v dnevnem časopisu. To se mi ni zdelo preveč težko in tako sem pletla tiste štorije iz dneva v dan. Urednik je bil zadovoljen, meni pa tudi ni bilo težko. Potem so nekega dne te zgodbe prišle v roke pravemu uredniku, ki je urejal otroški časopis. Gospod, pravzaprav tovariš - takrat smo bili vsi tovariši - mi je ljubeznivo in olikano razložil, kaj je pri tem mojem pleteničenju narobe. Tudi jaz sem ga olikano poslušala, zraven pa si mislila, saj vse to sama vem, kaj me boš učil. Iz trme sem napisala kratko zgodbo in mu jo nesla pokazat. "O!" je rekel. "To je pa čisto nekaj drugega. Lahko napišete še kakšno? Če jih bo dovolj, lahko izidejo v knjigi." Bilo jih je dovolj in so res izšle v knjigi. To so bile Zverinice z večne poti.
Story: Seznam vaših objavljenih del je dolg in obsežen. Je med vsemi temi kakšno, ki vam je še posebej pri srcu?
Vedno sem mislila, da mi je najljubša zadnja knjiga, ker sem se še živo spominjala radovednosti, napora in veselja pri pisanju. Pisanje je namreč nekaj, kar te zasvoji. Opazuješ, kaj se godi okoli tebe, se sprašuješ, zakaj in kako, potem pa za to, kar si domislil, poiščeš kakšno metaforo, se trudiš, da jo s čim manj besed opišeš tako, da otipljivo zaživi - to sem res rada počela.
Story: Pred kratkim je izšla vaša nova zbirka pravljic Kaj se komu sanja. Zajema več kot 90 pravljic in vsebuje pisan izbor pravljično-fantastičnih in realističnih pripovedi. Kako dolgo je nastajala in katere od pravljic so vam osebno iz nje najljubše?
Ta zadnja knjiga je antologija pravljic in zgodb, ki so nastajale 40 let, in živo so mi spet prišli pred oči vsi krokodili Vladimirji pa živalca, ki je padla z lune, mali Peter in njegove igrače, Zek s tehnično domišljijo, gospodinjske nadloge, punčke iz davnih časov in vsi drugi. Tako sem ugotovila, da so mi pri srcu prav vse. V vsaki je košček časa, ki je minil in ki ga ne bi rada pogrešala.
Story: Pred kratkim ste jo predstavili tudi na novinarski konferenci v Ljubljani. Tisti kritični del, torej otroci, pa še pridejo na vrsto. Imate morda že kakšne odzive, kako je sprejeta?
Ta zadnja knjiga je antologijski prerez skozi moje delo, kot si ga je zamislila urednica. Odzivi nanjo pa niso več moja stvar, ko knjiga izide, zaživi svoje življenje. Lahko ji zaželim samo še srečno pot.
Story: Vaša vnukinja Nika je zapisala, da nas knjiga poišče, in to v trenutkih, ko jo najbolj potrebujemo. Po kakšnih knjigah vi najraje posegate in kakšna literatura vas navdihuje?
To je Nika dobro domislila, knjiga te res poišče. Mene kot otroka je našel in začaral Andersen, pa tudi izvirna zgodba Čebelice Maje, ki je izšla v skromni knjižici s samo tremi rjavo-belimi slikami. Potem sta prišla seveda Sienkiewicz in Karl May, ki sta se kmalu umaknila Dickensu in Galsworthyju, nato pa Tolstoj, Dostojevski, Thomas Mann ... in tako naprej do današnjih dni ... do Kvete Legatove, Richarda Flanagana. Zelo rada berem tudi tako imenovane stvarne knjige avtorjev, kot so Marcel Reich-Ranicki, Helmut Schmidt, Elisabeth Bandinter. Skratka, na samotni otok bi jih vzela vsaj en zaboj. (smeh)
Story: Moram se dotakniti tudi tega, da ste prejeli nagrado za najboljše slovensko leposlovno delo, in sicer večernico za delo Kaja in njena družina. Pa tudi Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Kaj vam kot pisateljici tovrstna potrditev pomeni?
Kot me osreči, če imajo otroci in vnuki v življenju uspehe, tako me tudi razveseli, če se knjiga dobro izkaže in dobi nagrado. Vendar prave zveze z menoj to nima več.
Story: Glede na to, da živimo v tehnološko 'preveč' usmerjenem svetu, kako danes knjiga in pravljice vplivajo na otroke? Je današnja mladina odprta za nove knjige, ali se vam morda zdi, da se preveč življenje usmerja v tehnologijo?
Saj nikoli niso vsi otroci radi brali, nekateri raje sestavljajo strojčke iz lego kock ali rišejo, drugi igrajo flavto, se zanimajo za živali in podobo. Vsi imajo prav, življenje je pisano. Tehnologija pa ima, tako kot vsaka reč na svetu, svojo dobro in slabo stran. Tablica je zabavna, uri reflekse, prinaša informacije, internet tudi krasne risanke. Gotovo pa ni dobro, če je tega preveč, kot ni dobro, če nekdo kar naprej tiči v knjigah. Lepo in prav je, če ima otrok sogovornika o svojih doživetjih, pa naj jih nabere iz knjig, s televizije, z interneta ali pa iz vrtca. In da ima čas, da kaj premisli. Tehnologija pa hiti in rada priganja, kar prav tako ni čisto slabo. Ampak o tem bodo svoje rekli psihologi.
Story: Kako ste vi kot otrok doživljali pravljice, kaj so vam pripovedovali in kakšne pravljice ste vi pripovedovali svojim otrokom, vnukom?
Doma smo imeli veliko otroških knjig, mama se je enkrat pohvalila, da smo kupili prav vsako, ki je izšla. Pomislite, kam bi danes prišla mama s tako ambicijo! Venomer sem prosjačila, naj mi berejo, in nikoli mi ni bilo dovolj. Zato sem se prav hitro naučila brati in postala samostojna. Ko sem brala svojim otrokom, sem naletela na knjige, ki jih v mojih časih še ni bilo, vsaj ne prevedenih. Medved Pu, Mumini, Potovanje pravega palčka, Maček Mikeš, Pika, Ronja, Kljukec s strehe, pravljice z vsega sveta v sijajnih zbirkah ... Mladinska knjiga res zasluži poklon in priznanje, ker že od leta 1945 omogoča slovenskim otrokom, da lahko berejo najlepše svetovne zgodbe v svojem jeziku.
Story: Kako pomembno je, da starši svojim otrokom ne vzamejo (oz. zamenjajo s pametnimi telefoni in tablicami) en del tega otroštva, ki jim ga daje prav sleherni stik ob branju pravljic in listanju knjig?
Kot otroku ne smeš vzeti knjige, mu tudi ne smeš vzeti tablice. Predvsem mu ne smeš vzeti svojega časa.
Story: Ali lahko še pričakujemo kakšno novo knjigo s pravljicami?
Mislim, da ne. Res pa je tudi, da sem vsaj že 20-krat napisala svojo zadnjo zgodbo.
Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Primož Predalič
