Zlitost ali popolna simbioza obeh partnerjev v eno entiteto je sicer redek pojav, a je zaradi svoje skrajnosti tudi uvrščen med patološke partnerske prakse. Oba partnerja se namreč v celoti podredita viziji, ki sta si jo oblikovala, da bi lažje funkcionirala. No, tako vsaj menita v slepi zaljubljenosti.
Pojdimo od začetka.
Predpostavljamo, da imata oba partnerja svojo vizijo zveze, imata svoja lastna prepričanja, želje, potrebe, se pravi vsak vstopi v zvezo s svojim čustvenim in osebnostnim kovčkom. Ko odpremo takšen kovček, ven pokukajo ponotranjeni programi, ki smo jih prejeli od svojih staršev, oni od svojih prednikov in tako nazaj v družinsko zgodovino.
Kaj mislite, zakaj pravijo, da se družinska zgodovina ponavlja? Ker je to nekaj znanega, četudi običajno bolečega. Iz emocionalnega kovčka skoči ven naš bolj ali manj prizadeti ego, občutki krivde, šibke samozavesti, morebiti se v kovčku skriva tudi močna empatija, potreba pomagati drugim in kar je še podobnih vrlin.
Skratka, v zdravih partnerskih razmerjih je nekaj vsebine iz teh kovčkov pokazanih, nekaj niti ne vemo, da se skriva notri, a tisto, kar oba potegneta na plano, definira njun odnos. Nenapisano in nevede se namreč v neki novonastali zvezi oblikujejo tiha pravila ali zaveze.
V zliti simbiotični partnerski zvezi pa ostaneta kovčka dokaj zatesnjena, oba partnerja potlačita svoje potrebe in želje ter se oba v enaki meri osredotočita na to, kako bosta tesno skupaj vse počela, oblikujeta si skupne interese in kako bosta preživela, seveda skupaj, svoj prosti čas. S tem seveda ni nič narobe. A kaj, ko nista dve različni osebnosti enaki. Zagotovo je v tem oblikovanju simbioze vsaj eden od partnerjev na ljubo drugega ali iz ljubezni do njega porinil na stran svoja hotenja in interese, jih odžagal iz svojega srčka in se povsem osredotočil na tisto njuno skupno dobro.
Preberite več na Aktivni.si
Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc
