V idilični okolici Ljubljanskega barja je posestvo Trnulja, ekološka turistična kmetija, do katere se lahko pripeljete tudi z mestnim avtobusom ali ladjico.
Z naklonjenostjo in spoštovanjem narave, kulturne dediščine, območja in ljudi kmetijo vodita Urša in Miha. Preplet tradicije in sodobnih prijemov ohranja in nadgrajuje uspešno kmetijo, ki z vrhunskimi domačimi pridelki razvaja svoje goste.
Kako se je vse skupaj začelo?
Posestvo sva z možem kupila leta 2002. Bilo je popolnoma zaraščeno s trnjem, saj več kot 10 let ni bilo vzdrževano, ker se je 43 dedičev prepiralo za dediščino. Na koncu je šlo posestvo na javno dražbo, kjer sva ga kupila. Prvič, ko sva se peljala mimo, nisva niti videla, da na njem stoji hiša. Bila je ena sama trnova goščava – kot v Trnuljčici. Ko smo začeli čistiti, smo ugotovili, da je zaraščeno s črnim trnom. Plodovi črnega trna so divje slive, imenovane trnulje. Tako se je ime ponudilo kar samo od sebe. Nekaj rastlin črnega trna še vedno raste na posestvu in iz trnulj delamo marmelado, omake, kis, liker ...
Imata čisto pravo turistično kmetijo z njivami in živalmi. Ste odrasli na kmetiji?
Ne, nobeden od naju nima kmečkih korenin. Pri možu so imeli sosedje veliko kmetijo in že kot otrok je imel dve kozici, tako da nekaj stika je imel. Prihajava pa iz čisto drugih poklicev, sama sem doštudirala ekonomijo na Dunaju, mož je pa diplomirani inženir letalskega prometa. Ko sva kupila posestvo, sva mislila, da bova tukaj živela, se vozila v Ljubljano v službo ter imela le nekaj živali. Nisva si predstavljala, da bova živela od kmetijstva. Kmalu sva spoznala, da če greš zjutraj zgodaj v službo in se zvečer pozno vračaš, od vsega tega nimaš kaj dosti. Pa moža je stalno vleklo v kmetijstvo, tako sva leta 2004 vzela v najem prvo njivo in posejala konopljo (seveda z dovoljenjem in vsem, kar paše zraven), prva v Sloveniji. Udeleževala sva se različnih izobraževanj, spremljala razpise za različna sredstva in na koncu združila prijetno s koristnim, se pravi dom in posel. Postopoma sva odkupila še nekaj sosednjih zemljišč, nekaj njiv, nekaj pa sva vzela v najem. Poleg njiv na Barju imava še orehov nasad v Prlekiji in sva tik pred ureditvijo mandljevega nasada na Primorskem. Slovenskega mandlja namreč ni, ekološkega pa sploh ne.
Ekološko oz. naravno je že od nekdaj vaše vodilo?
Seveda, že od vsega začetka, od prve posejane njive, sva ekološko usmerjena. Ko smo širili dejavnost še na predelavo in izdelavo izdelkov ter na turizem, smo temu samo sledili. Vsi naši izdelki so ekološko certificirani, naša turistična kmetija pa je članica verige BIO hotels.
Kaj konkretno to pomeni?
Sama hiša in apartmaji so narejeni iz naravnih materialov. Skeletna lesena gradnja, stisnjene lesne plošče, konopljina izolacija, glineni ometi, pohištvo po meri iz lokalnega lesa, konopljina posteljnina, ležišča, zavese ...
V restavraciji strežemo samo jedi iz ekološko certificiranih sestavin. Približno 70 % sestavin pridelamo sami, preostalo dokupimo, če se le da, da je lokalno. Vse pa mora imeti ekološki certifikat, tudi pijača, kar pomeni, da pri nas ne boste dobili mehurčkastih pijač in sokov multinacionalk. Imamo pa ekološko kolo. Pri nas velja pravilo, kar ni ekološko certificirano, ne sme v hišo.
Niti priložnostna darila, kot so steklenica vina, kava, bombonjera ... za zasebno uporabo?
Ne, ker ni v skladu z našo usmeritvijo, pa tudi tveganje je preveliko. Inšpektorja ne zanima, kdo bo v resnici te izdelke zaužil. Kar se njega tiče, bi jih lahko postregli tudi gostom. Kazni so visoke, in če te dobijo dvakrat, te izključijo iz verige.
Katere poljščine pa gojite, kaj sploh raste na Ljubljanskem barju?
Na Barju raste veliko, zemlja je zelo rodovitna. Koruza je stalnica, obstaja celo posebna sorta ljubljana. Mi gojimo še konopljo, sojo, fižol, ajdo, pšenico, tritikalo, ječmen, piro ... Poskušamo s starimi in pozabljenimi sortami. Usmerjeni smo v pridelavo oljnic in žit ter njihovo predelavo v ekološka olja, namaze, navadne in polnozrnate moke.
Tudi vaša restavracija je nekaj posebnega, kajne?
Zagotovo. Glavni kuhar je kuharski mojster Slavko Adamlje, mislim, da ga ni treba posebej predstavljati. Naša restavracija ni klasična. Sodelujemo v projektu Okusi Ljubljane in strežemo jedi, značilne za to območje. Jedilnik sproti prilagajamo, pazimo, da se na njem znajde čim več domačih izdelkov. Ker na kmetiji gojimo koze in osle, je seveda njihovo meso na našem jedilniku. Pa seveda še kaj zraven, saj so predsodki še vedno prisotni. Poznani smo tudi po velikem izboru vegetarijanskih jedi. Odprti pa smo samo v nedeljo, ko strežemo nedeljska kosila. Rezervacija je obvezna.
Kaj še vse ponuja vaša kmetija?
V bistvu vse, kar si zaželite, vse je stvar dogovora, če je le v skladu z našo vizijo in usmeritvijo. Drugače pa organiziramo oglede kmetije, vožnjo s kočijo, izposojamo kanuje in kolesa, organiziramo razne delavnice, timbildinge ...
Pri vhodu na posestvo stoji lična hišica, kaj se skriva v njej?
V njej se skriva avtomat za prodajo naših izdelkov. Odprt je 24 ur na dan in kadarkoli lahko pridete in kupite naše izdelke, ki jih ne boste našli na policah veletrgovcev. Če pa imate še kakšne posebne želje, pa kar pokličite, da se dogovorimo.
Besedilo: Vera Simončič // Fotografije: Helena Krmelj, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
