Posledice prehitrega "označevanja" ljudi z osebnostno motnjo

Posledice prehitrega "označevanja" ljudi z osebnostno motnjo (foto: Profimedia) Profimedia
10. 3. 2020

Britanski psiholog opozarja, da na karakterno žigosanje ljudi z "osebnostno motnjo" močno vplivajo običaji in norme sprejemljivega v določenem času ter da tako početje ni podprto z znanstvenimi dokazi.

"Zdi se, da dandanes vsakdo diagnosticira vsakogar z osebnostno motnjo," poudari dr. Jay Watts, britanski psiholog in psihoterapevt. Za primer poda zapise, ki so se pojavili pred in ob izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika - v nekaterih tujih spletnih medijih so zapisali, da ima narcistično osebnostno motnjo, v spletnih komentarjih so ga bralci označevali za "nevarnega psihopata." Watts opozori, da se je pred kratkim v spletni izdaji britanskega časnika MailOnline pojavil članek z naslovom "Kako povedati vašemu ljubimcu, šefu ali prijatelju, da je psihopat?", ki je požel veliko pozornosti in je bil zelo bran. Poudari, da so taki članki očitno zelo privlačni za bralce in se vpraša, ali to ne vodi k večjemu sovraštvu v družbi.

Ljudje smo očitno nagnjeni k temu, da osebnostne motnje povežemo z določenimi zvezdniki in filmi. V filmu Usodna privlačnost iz 80. let je lik, ki ga je igrala Glenn Close, trpel za mejno osebnostno motnjo (s kratico MOM). Občinstvo je ta lik dojelo kot fatalno žensko, sužnjo svoje spolne strasti, nevarno za moške in njihove zakone. V zadnjih desetletjih - vse do danes - je javnost številne zvezdnice ali slavne osebnosti, ki se niso vedle v skladu s pogledi na vedenje žensk, označila za ženske z mejno osebnostno motnjo. Mednje spadata tudi princesa Diana in Angelina Jolie, opozori Watts.

V zadnjih letih se je povečalo zanimanje za narcizem in "narcistično osebnostno motnjo." Bipolarna osebnostna motnja (oziroma BOM) je diagnostična kategorija, v katero bolj spadajo ženske, narcistična pa velja za bolj "moško" domeno, zapiše Watts. Ženskam z BOM se pripisuje spuščanje v nepremišljena razmerja, polna čustev, ki bi jih morale nadzorovati, moške z narcistično motnjo pa javnost dojema kot samoljubneže, ki jim primanjkuje empatije in obsedene z osvajanjem za vsako ceno. Tovrstna karakterna ožigosanja niso podprta z znanstvenimi dokazi, opozarja Watts. Zdi se, da so odporna na naše zmožnosti sprejemanja razlik in izhajajo iz časov, ko so bili ljudje osebnostno stabilnejši, saj so bili družbeno bolj povezani z lokalno skupnostjo, v kateri so živeli, in iz časov, ko je udobje veljalo za privilegij.

Sodobne zamisli o "vsestranskem" jazu, ki lahko raziskuje, se igra in samoustvarja so izvzete iz diskurza o osebnostnih motnjah kljub nenehnemu dokazovanju, da se naše osebnosti nenehno razvijajo in rastejo od otroštva naprej. Watts opozori, da značilnosti več kot 50 % ljudi, ki jim je diagnosticirana mejna osebnostna motnja, pet let po diagnozi niso več kompatibilne s kriteriji taiste motnje. Ali povedano drugače: več kot polovica ljudi z diagnozo, ki so jim jo morda postavili pred petimi leti, nima nič več skupnega. Watts tudi pravi, da veliko ljudi tekom življenja doživi obdobja, ko so čisto zmedeni in morda tudi destruktivni - pri nekaterih lahko ta faza traja tudi več let. A to je samo del našega življenja. Če nas v tem obdobju označijo za osebo z "osebnostno motnjo", nam to lahko povzroči veliko travmo.

Moramo si priznati, da zamisel o "osebnostni motnji" odteguje našo pozornost od pravih vprašanj, ki bi si jih morali postaviti ob spoznanju, da nekdo trpi. Zakaj trpi in kako mu lahko pomagamo? Zakaj si nekdo tako obupno prizadeva, da bi se "vklopil"? Kaj to pove o naši družbi in o zamislih, kakšne bi morale biti ženske in kakšni moški? Zakaj so razmerja naporna in kakšne zgodnje posameznikove izkušnje so pripomogle k temu? Kakšna je zgodba za površjem?

Pri večini ljudi so težave, ki so označene z izrazom "osebnostna motnja" rezultat travme. Morda je šlo za spolno zlorabo v otroštvu, za nadlegovanje s strani vrstnikov, morda je šlo za odraščanje v neustreznem okolju

"Številni pacienti so mi zaupali, da so od trenutka, ko so jim "osebnostno motnjo" spremenili v drugo diagnozo, doživeli povsem drugačni sprejem v zdravstvenih ustanovah. Niso jih več dojemali kot "težavne, pozornosti potrebne in manipulativne" ljudi, ampak so jim prisluhnili in jim ponudili ustrezno pomoč. Označevanje ljudi z mejnimi in narcističnimi "osebnostnimi motnjami" in medijsko pripisovanje takih diagnoz slavnim ljudem se morda zdi neškodljivo, a hkrati okrepi zamisli, ki so že v preteklosti povzročili veliko škodo številnim ljudem," opozori Watts.

Zato zavrnimo ideologijo "osebnostne motnje" in namesto tega razvijajmo kulturo, ki slavi razlike in ponuja okvir za razumevanje stisk - to zagotovo ne bo še dodatno povečalo travme posameznikov.

Povzeto po independent.co.uk

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri