"Nikoli si nisem mislila, da bom jokala zaradi kavbojk"

Saša Božič, pisateljica, predavateljica in mentorica, v svoji peti knjigi Postajam Ona še enkrat odpre temo, o kateri se v družbi pogosto premalo govori. Tokrat z dnevniškim zapisom sodobne ženske, visoko senzitivne iskalke, ki se, tako kot večina ženske, na prehodu v tretje življenjsko obdobje naslovi mnoge spremembe in valovanje čustev. Brez idealiziranih podob. In brez olepšav.

“Trenutek spremembe je pomenljiv. Morda niti ni dramatičen in se tudi ne zgodi čez noč. Je bolj nekak tih premik, skorajda neviden. A vendar se nekega dne, ko vstopiš v prostor, zaveš, da nisi več tista, ki pritegne poglede. Na plaži se ne počutiš več tako samozavestne v svoji koži. Na zabavi nisi več v središču pozornosti, ampak nekje v ozadju, od koder opazuješ, kako se pozornost usmerja na mlajše obraze.”

Da gre za nadvse turbulentno obdobje, razkrivajo telesne in čustvene spremembe, ki presegajo tudi tiste, iz katerih smo izšli tekom pubertete. 

Šok predmenopavze

Saša Božič piše, kako so v prehodnem obdobju njene čutne zaznave postajale vse ostrejše, nekateri zvoki in vonji pa temu primerno bolj moteči. In čustva, ki jih je pred tem obvladovala brez težav, so pričela prihajati v valovih, globlje in intenzivneje. "Preplavljalo me je in odnašalo, bila sem kot dalja na razburkanem morju. Celo puberteta ni izzvala tolikšnih sprememb. Vse, kar je bilo nekoč del običajnega vsakdana, denimo druženje v glasnih lokalih, hitri tempo sestankov in večopravilnosti, je postalo prenaporno, preveč kaotično za moje telo, ki je hrepenelo po novem načinu obstoja."

Ni bilo videti, kot da ima izbiro. Notranje spremembe, zaradi katerih se je zunanji svet kar naenkrat zazdel preglasen in preveč kaotičen, so zahtevale prilagoditev. "Z okrepljeno pozornostjo na razburljivo dogajanje v meni se je rodilo razumevanje, da mora biti moj prvi korak sprejemanje nežnosti do sebe," piše avtorica, ki se je takrat odločila, da si enostavno mora dovoliti več tišine, več prostora in predvsem več izbire. "Spoznala sem, da lahko in smem izbirate zase drugačne stvari kot prej."

Hrupne kavarne so zamenjali mirni sprehodi v naravi, namesto glasnega bučanja iz radijske sprejemnika pa si je začela vrteti skrbno izbrano umirjeno glasbo.

"Moje staro prepričanje, da mora biti gibanje vedno intenzivno in ciljno usmerjeno, ni imelo nobenega smisla več. Niti potrebo po takšni vrsti rekreacije nisem čutila. Začela sem slediti telesu, mu znala prisluhniti in ga negovati na načine, ki so mu bili prijetni. Včasih sem se posvetila jogi, včasih svobodnemu plesu pred domačo televizijo, spet drugič pa je zadostovalo le nežno raztezanje, ki je med menoj in mojim telesom ustvarilo sožitje,« izpričuje Saša, ki je s svojim telesom sčasoma uspela zgraditi odnos uigranega partnerstva. 

"Telo je modro in vedno ve, kaj potrebuje. Zdaj sem končno začutila pomen teh besed. In tako sem tudi sama postala zvesta zagovornica te modrosti."

Da na poti zorenja ves ta čas ni bila sama, razkrivajo številne kratke zgodbe drugih žensk. Taiste zgodbe, v katerih se bodo zlahka prepoznale mnoge druge.

"Nikoli si nisem mislila, da bom jokala zaradi kavbojk. Pa ne kakšnih dragih. Navadnih, modrih, starih že deset let. Ampak ko jih nisem več mogla zapeti, sem jih vrgla na tla in padla zraven. Vseh diet sem se že naveličala. Vse sem že probala. Ampak ta trebuh ni več hotel stran. 

Sem šla k zdravnici, pa je rekla: ’To je hormonsko.’ Sem šla k trenerki, pa je rekla: ’To je zaradi premalo gibanja.’ Sem šla k terapevtki, pa je rekla: ’To je preobrazba.’ Vse so imele prav. Pa nobena ne čisto.

Eno leto sem potrebovala, da sem nehala reševati svoj trebuh kot problem. In začela gledati nanj kot na znamenje, da sem preživela. Vse. Nosečnost. Žalost. Stres. Radost. Življenje.

Moj trebuh je zdaj del mene, enako kot viseča koža na rokah. Ni mi ravno vsak dan všeč. Ampak ga ne sovražim več. Nosim ohlapne obleke. In ko me kdaj kdo pogleda, kot da sem se ’zapustila’, se samo nasmehnem. Kajti če bi vedeli, koliko sem se šele zdaj začela imeti rada, bi me prosila za recept." - Sabina, 55 let 

Starejša generacija žensk

Tako kot Saša in Sabina tudi druge ženske izkušajo podobno, a jih veliko premalo o tem odprto govori. Naše babice? Te tega nikoli niso niti omenile.

"V njunih časih se o ženskih zadevah ni govorilo na glas. Tako kot vse, kar se dogaja v življenju dekleta in ženske, od menstruacije, hormonskih sprememb, nosečnosti, dojenja, sta tudi dogajanje v menopavzi nosili tiho, malone kot skrivnost, kot nekaj, kar se preprosto zgodi in se o tem ne govori. Nihče v družini ni vedel, kdaj sta prenehali imeti menstruacijo, kako sta se takrat počutili, ali sta imeli težave s spanjem, vročinskimi valovi, tesnobo. Kot da pri njima tega prehoda sploh ni bilo."

Ta molk seveda ni bil samo njun. Celotna starejša generacija žensk je menopavzo doživljala v tišini. Tudi med seboj se ženske o tem niso veliko pogovarjale. "V najboljšem primeru so jo dojemali kot nekaj, kar ’pač pride’ in čemur se ne posveča posebne pozornosti. V najslabšem primeru pa so jo doživele kot sramotno dogajanje, ki mora ostati skrito, saj označuje konec mladosti in plodnosti. Vemo, kaj to pomeni v patriarhalni družbi – skorajda konec ženske vrednosti."

Mnoštvo močnih, odločnih in skoraj nepremagljivih žensk je takšne bitke bilo tiho in v osami. Brez velikih besed. Vzorec, ki si ga Saša ne želi nadaljevati. "Želim si, da bi bila moja izkušnja drugačna, bolj odprta, bolj iskrena. Menopavza namreč ni le obdobje bioloških sprememb, daleč od tega, saj gre za veliko globlji proces, ki je hkrati psihološki in duhovni. Ženska ima priložnost ponovno odkriti svojo notranjo moč in svojo avtentičnost. To je čas, da se poveže s svojo notranjo modrostjo, ki presega vlogo, dodeljeno s strani družbe. Prav zato je pomembno, da ne ostanemo tiho, ampak pričnemo deliti svoje dragocene izkušnje."

Sestrstvo sveta

Da menopavza kot sprememba ni nekaj, česar bi se ženske morale nujno sramovati, razkrivajo navdihujoči uvidi in modrosti staroselskih kultur z vsega sveta, kjer je menopavza spoštovana in praznovana kot najlepša preobrazba ženske.

 “Ko sem preučevala starodavne obrede prehoda, sem dojela, da vse kulture na svetu spremembo identitete razumejo kot nekaj, kar zahteva temu namenjen ritual. Pri staroselskih ljudstvih vsak večji življenjski premik zahteva simbolično dejanje in temu posvečeno obeleževanje. Fant, ki postane moški, se za nekaj časa odpravi v divjino. Ženska, ki vstopi v materinstvo, gre skozi obred. Vsak, ki zapusti eno obdobje življenja, prestopi prag na drug način. Prehod v novo obdobje je vedno prikazan kot pomemben mejnik, kar na posameznika vpliva pozitivno.”

V knjigi skozi kratka poglavja nato naniza, kako različne staroselske skupnosti po svetu vidijo obdobje menopavze.

In tako lahko med drugim beremo, da v osrčju Avstralije, kjer rdeča zemlja pripoveduje starodavne zgodbe, aboriginske ženske verjamejo, da menopavza ne pomeni izgube ženskosti, temveč odpiranju nečemu večjemu. "V času luninih krvavitev so bile ženske del kroga ustvarjanja življenja, zdaj pa postanejo del kroga varovanja življenja. Pripadniki plemena jih začnejo naslavljati s ’Tiste, ki vedo’ in njihov glas postane močnejši, ne tišji."

Tudi v Indiji, deželi tisočerih boginj, se menopavza ne dojema kot padec, ampak kot dvig. Po njihovem prepričanju zdaj nastopi čas, ko se ženska namesto družini in družbi lahko končno posveti sebi. "V Indiji sem srečala žensko, ki se me je dotaknila z besedami: ’Ko ženska neha krvaveti, neha dajati kri in začne dajati svetlobo.’"

Podobno na menopavzo gledajo Beduinke, ki jo doživljajo kot končno osvoboditev, pa masajske ženske, ki z vstopom v menopavzo postanejo ’mame plemena’ in prevzamejo vlogo svetovalk mladih žensk, in japonske ženske, ki ob vstopu v menopavzo pridobijo status ’modre matere skupnosti’, če naj jih na tem mestu naštejemo le nekaj.

In prav mnoštvo takšnih izkustev iz celega sveta daje slutiti, da so ženske sodobnega sveta prikrajšane za nekaj nadvse dragocenega. Za ženske kroge in žensko skupnost. Za sestrstvo.

"Sodobna družba nas je razdelila in nas naučila tekmovati med seboj, namesto da bi nas vzgajal v duhu podpore. A premik se bo zgodil z enim, prvim korakom. Lahko se vrnemo k temu, kar smo nekoč bile, kajti to je za vedno v nas," piše Saša in razmislek zaključi z: "Lahko se zavestno odločimo, da bomo druga drugi priče. Lahko si damo prostor, kjer si dovolimo čutiti. Lahko nehamo tekmovati in začnemo soustvarjati."

Saša danes verjame, da se pred njo rojeva nova oblika življenja: "Želim živeti izključno po svojih pravilih. Pravila, ki jih zdaj postavljam zase, niso več narejena, da bi ugajala okolici. Postavljena so zato, da se preko njih izrazijo moje srce, moja resnica in moja notranja lepota, ki mi je nihče več ne more določati."

Zato bo, če se bo želela obleči v barve, ki za njena leta niso več ’primerna’, naredila prav to, brez opravičevanja. Če bo želela potovati, se naučiti novega jezika ali spremeniti smer kariere, tudi ne bo čakala na dovoljenje. In če bo začutila potrebo, da se osami in uživa tišino brez pretiranega stika z zunanjim svetom, bo storila prav to.

"Zakaj? Ker prvič razumem, da so ta moja pravila pot nazaj k sebi. Ker sem dovolj dolgo živela po tujih pravilih, ki niso bila skladna z željo moje duše. In zdaj je vse dovolj« Moj glas ni več glas ženske, ki želi ustrezati. Moj glas je glas ženske, ki prvič jasno vidi sebe. In ta ženska želi živeti življenje, v katerem vsak korak dneva odmeva s pristnostjo in vsak dih nosi občutek svobode." 

Za več branja …

Ne le ženske, tudi za moške

Knjiga Postajam Ona želi ženskam pokazati, da menopavza ni nikakršen konec, temveč iniciacija v obdobje globoke modrosti, notranje moči in prave lepote. Vsekakor je knjiga namenjena tudi moškim, ki spremljajo to preobrazbo in želijo ženskam stati ob strani.

• Preberite si tudi: Klinična psihologinja o tem, kako ravnati s toksičnimi ljudmi, ki vpijejo: 'Sploh veste, kdo sem jaz?'