"Ljudje radi verjamemo v naključja, čeravno je morda res vse ’na ključ, ker je vse medsebojno povezano in prepleteno v neskončnem energijskem prostoru. Bržkone so si zato tudi človeška bitja usojena zaradi nevidne privlačnosti, ki jo imenujemo ljubezen, najmogočnejša sila v vesolju."
Prof. dr. Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak s častnim doktoratom z Malte, esejist in redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani.
Napisal je že blizu 50 knjig ter na stotine člankov. Na povabilo Založbe Chiara je leta 2023 v Zbirki Osebno izdal avtobiografsko knjigo Svetilnik, letos pa svoj prvi roman Potop.
"Potop ni zgolj roman o potapljačih, temveč poglobljena pripoved o prijateljstvu, ljubezni in smrti ter odločilnih trenutkih, ki nas oblikujejo," o knjigi pišejo na svoji spletni strani založniki in dodajajo: "Pripravite se na zgodbo, ki vas bo potegnila vase – na dah!"
Potop
Roman Potop bralca popelje v napeto potapljaško avanturo, polno humorja, nepričakovanih preobratov in modrosti.
"Nebo in morje sta kot dve zrcali, ki se podnevi odsevata in ponoči poslušata. Ljudje se držimo navad kot skale, namesto da bi se spustili in se potopili v živo morje. Toda nikoli ne smemo prečkati oceana, če nimamo poguma, da izgubimo obalo izpred oči. Mirno morje še nikoli ni naredilo izkušenega mornarja, zato ribiči vedno, da je morje nevarno in so nevihte strašne, pa seh nevarnosti ne štejejo za zadostne razloge, da bi ostali na kopnem. Zdravilo za vse je slana voda: znoj, solze ali morje. Glas morja govori duši, njegov dotik je čuten, telo zavije v svoje mehak, tesen objem, je kt glasba, ki vsebuje in vzbuja sanje duše."
Pripoved spremlja skupino potapljačev, ki se na začetku poletja odpravijo na potapljaški tabor v Komižo na otoku Visu.
A kar se sprva zdi kot brezskrbno raziskovanje morskih globin in sproščeno druženje ob obalah Jadranskega morja, se kmalu prelevi v niz nepredvidljivih dogodkov, ki preizkusijo meje njihovih teles, umov in medsebojnih odnosov.
V uvodnih poglavjih bralec najprej bolje spozna nekaj osrednjih likov odprave (in z njo romana), pri čemer eden od njih precej spominja na avtorja, prav tako strastnega potapljača - nekoč v globine morij, zdaj pa v skrivnosti uma, duha in besed.
Vsi njegovi junaki pa ne sledijo njegovi zmernosti.
"Če sem odkrit, me prevevajo mešani občutki glede tele odprave: veselim se mladostniške družbe, vznemirljivih potopov in večernega taborniškega rajanja, obenem pa se bojim, da sem si naložil preveliko breme odgovornosti, ker imam v skupini kar nekaj nepredvidljivih in preveč pogumnih oseb, recimo Parovela. Kljub zrelim letom, da tudi sam sebe grampistično ne zmerjam za starega prdca, sem včasih še vedno nestrpen, največkrat zaradi pričakovanja kakšnega dogodka, zaključka ali pričetka nečesa, pa do drugih ljudi, njihovega obnašanja in različnih stališč. Ampak biti nestrpen pomeni trpeti, zato je potrpežljivost resnično božja mast, s katero se je treba redno mazati," v uvodnih prizorih piše Pavliha, nato pa še bolj spevno in slikovito, kot to leposlovnemu delu pritiče, nadaljuje s svojimi hvalnicami morju. Kar je tudi razlog, zakaj izvedba odprave nikoli ni bila zares pod vprašajem.
"Vsak morski val ima drugačno svetlobo, tako kot lepota tistih, ki jih imamo radi. Morje je starodavni jezik, ki ga ne znamo razvozlati, sladko in besno ljubi tako obalo kot nevidne daljave in se v svojem bistvu nikoli ne spremeni, njegovo neizmerljivo sporočilo pa je vedno znova zavito v skrivnost. Morski spektakel vedno naredi globok vtis; to je podoba tiste neskončnosti, ki nenehno privlači misli in te se v njej nenehno izgubljajo. Morje nam nudi zibelko modrine z nebesnimi tančicami, v kateri se lahko spočijemo, pogovorimo s seboj in prerodimo. Ko so naše misli tesnobne, nemirne in slabe, pojdimo na morsko obalo, da jih bo morje sprejelo, prečistilo in odpeljalo s svojim mogočnim ritmičnim bučanjem."
Skupina potapljačev se pod vodstvom profesorja tako poda na odpravo, ki zlagoma postaja vse bolj mistična - potop v morje se prepleta s potopom v globine človeške psihe.
"Lahkotno sta izenačevala pritisk, čekirala opremo in se občasno spogledala z razprtimi očmi, v katerih se je ljubezenski leks pritajeno mračil s kančkom naraščajočega pričakovanja. A ni bilo časa za prekinitev. Samo naprej! Razen dihanja in brbotanja mehurčkov ni bilo drugih zvokov, vstopila sta v Cousteaujev svet tišine."
Je to zgolj ekskurzija, znanstveni eksperiment ali življenjska prelomnica?
Zadnji potop
Eno od večih spremnih besed v romanu je podpisal legendarni fotoreporter Arne Hodalič, za katerega pa morda mnogi ne vedo, da je bil svoje dni tudi strastni potapljač.
Od zadnjega dejanskega potopa, ki ga je doživel v Kyreniji v Turški republiki Severni Ciper, naj bi sicer minilo že skoraj poldrugo desetletje, a je bila do takrat za njim že dolga potapljaška kariera. In tekom teh let se je žal večkrat zgodilo, da je kakšnemu od njegovih prijateljev ali znancev postala neskončno privlačna modrina tudi zadnja življenjska postaja.
"Danes mi je povsem jasno, da je našemu ’globinarjenju’, kot smo mu rekli, botrovala nevednost in predvsem mladostna objestnost. A takrat smo bili prepričani, da meje za nas ne obstajajo – ne v potapljanju, še manj pa v naših mladih življenjih. Prav o teh mejah, ki jih nosimo v sebi, govori roman Potop, ki zgodbo, ki bi lahko bila resnična, na koncu zapelje v privide in sanje, v katerih se zlahka prepoznamo tudi sami," med drugim zapiše Arne.
"Ta knjiga je več kot le zgodba; je poklon morju in njegovim globinam – tistim globinam, ki jih raziskujemo s plavutmi in potapljaško opremo, pa tudi tistim, ki jih nosimo v sebi," doda kot priporočilo za branje in z njim še zdaleč ni edini.
Priporočila
“Če imate radi morje, avanturo in zgodbe, ki odmevajo še dolgo potem, ko zaprete knjigo, potem je Potop obvezno branje.” - prof. dr. Mitja Slavinec, predsednik Slovenske potapljaške zveze
“Sicer realistično napisan roman preide v magični realizem. Resničnost se ukrivi. A Jabuka je še zmerom tam, in ni prikazen, je resnična. S to knjigo bomo prišli do tja in mogoče tudi nazaj.” - Mate Dolenc, morski volk, pisatelj
"Simpatični liki avtorjevega prvega prav posebnega romana nas povabijo z Goričkega v Piran in naprej v Dalmacijo, da doživimo številne razsežnosti Potopa. Branje na dah do začetka in od konca." - Tadeja L. Zupan, urednica