Rok Kvaternik (založba Rokus Klett): Potovanje je najboljše izobraževanje

Rok Kvaternik (foto: Foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
27. 6. 2021

Med sprehodom po enem od najlepših predelov v pljučih prestolnice, kjer se urbani vrvež čutno spoji z neokrnjeno naravo, se je zazdelo, da smo le korak oddaljeni od barvitosti svetovnih kultur.

Na velikih panojih se je namreč še pred kratkim bohotil pridruženi izbor njegovih 50 fotografij, ki so na izviren način počastile 30. obletnico njegove ustanovitve danes največje izobraževalne založbe pri nas Rokus Klett. V septembru z naslovom Planet Rok izide tudi knjiga, zbirka vseh (še) neobjavljenih fotografij.

Sprehajalcem Jakopičeve promenade v Tivoliju ste pred kratkim na ogled postavili 50 fotografij z različnih koncev sveta, ki prikazujejo motive življenja na našem planetu. Nešteto pogledov se je ustavilo na njih – kaj ste si po tihem zaželeli, da bi mimoidoči ob opazovanju njih prebujali v sebi?

Knjiga in razstava nosita dve konotaciji – prva je založniška, saj sem ob 30. obletnici podjetja in za svoj 50. rojstni dan želel ustvariti morda še zadnji monografski založniški projekt, po kakršnih smo bili poznani že pred desetletji. Kot pravijo Francozi 'Comme il faut' – takšen, kot je treba. S kakovostno vezavo, tiskom in grafičnim oblikovanjem. Druga je popotna fotografija. Kot amaterski fotograf sem poskusil ustvariti vsebinsko privlačno zgodbo za vse popotnike. Ob pogledu na motive se lahko vsi, ki radi potujejo, prestavljajo iz enega v drug prizor, iz dogajanja v dogajanje, ob njih pa doživljajo refleksijo oziroma vzgojijo idejo, kam bi še radi odpotovali. To je smisel popotniške fotografije oziroma popotniške literature nasploh.

dekle

Zdi se ironično, da je razstava ugledala luč sveta ravno v obdobju, ko je možnost potovanj precej okrnjena.

Res je. Če bi me med pandemijo zadela zla slutnja, da ne bomo mogli nikamor več, bi bila razstava že na meji herezije. Hvala bogu iz heretičnega ne bo nič in bomo spet začeli potovati po svetu. Poudariti je treba, da sta bili knjiga in razstava v načrtovanju več let pred prihodom pandemije, a je na žalost slednja vsekakor vplivala na njun smisel.

Interaktivno razstavo trenutkov, ki ste jih ujeli skozi fotografsko lečo, so oklicali za Zemljo, kot jo vidi Rok Kvaternik. Lahko bi sklepali, da jo imate v malem prstu. Ste kdaj nehali beležiti obiskane države?

Nikoli jih nisem zares nehal šteti. V načrtu jih imam vsaj še deset. Ravno zaradi tega nisem zadovoljen, saj je vse, s čimer se v zadnjem času ukvarjam zgolj za lastno zabavo, povezano s številom pet. In zdaj so v knjigi omenjene 104 države! Nezaslišano. (smeh) To je edina disproporcionalnost v njej.

Katere kulture vas sicer privlačijo?

Od nekdaj me je mamila Južna Amerika, zlasti njena umetnost. Afriški kontinent pa predvsem glede na izkušnje – tudi Ruanda in gorile, obisk katerih je zaradi pandemije minulo leto splaval po vodi.

Ali vas to, da ste bili skoraj že povsod, ne ovira pri tem, da bi vas skriti kotički sveta pustili odprtih ust?

Zadnja potovanja National Geographic Slovenija, ki smo jih organizirali, so bila posebno doživetje. Veliko poučnega so mi prinesla tudi potovanja z National Geographic iz Washingtona, s katerimi potujem že 15 let. Poudarjajo pomembnost tako obiskov glavnih znamenitosti s turističnim vodnikom kot tudi doživetja 'Off the beaten track', kot temu pravijo Američani. To je nekaj, česar nihče ne počne. Tako sem se recimo v Belorusiji vozil s tankom, odšel na večerjo domov k nekemu Irancu, se v Burmi družil z režiserjem in s tajnico nekega politika.

V uvodnem nagovoru knjige priznavate, da je za ovekovečenje enkratnega trenutka potrebno lovljenje ravnotežja med njegovo izjemnostjo in fotografovo pripravljenostjo. Koliko ur ste v preteklosti že čakali in koliko kilometrov ste prenašali fotografski nahrbtnik za ovekovečenje enega od takšnih?

Ko sem bil sam, veliko več časa. (smeh) Drugi so me pogosto čakali. V Tibetu sem recimo več ur spremljal romarico z dvema deklicama, privezanima ob sebe. Posnel sem stotine njenih fotografij, vendar ni mesta v knjigi našla niti ena – ker ni zadostila visokim standardom urednika fotografije. Omeniti je vredno tudi velike migracije tisočerih gnujev v Serengeti, nacionalnem parku v Tanzaniji, kjer sem na mestu, ne da bi se premaknil, čakal štiri ure. Štiri ure za neverjeten pojav, ko gnuji v pripravljenosti od najpogumnejšega pričakujejo, da se zapodi v reko. Tam je uspela ena izmed čudovitih fotografij.

živali

Zanimiv je tudi utrinek s protestnih izgredov na Elizejskih poljanah.

Tam sicer nisem bil tarča solzivca, bil pa sem priča ozadju, scenografiji – od samih protestnikov do kostumov, v katere so bili napravljeni. Nikoli se nisem za fotografijo bal približati kritičnim razmeram. Vsekakor je bilo huje v Amsterdamu, v Rdeči četrti, ko me je ob treh zjutraj dama noči trenutek za tem, ko je bila posneta fotografija, zalotila s fotoaparatom. Definitivno sem bežal hitreje kot v Parizu.

protest

Kakšna je praksa pri statičnih portretih predstavnikov eksotičnih kultur? Jih pred fotografiranjem prosite za dovoljenje?

Odvisno od kulture. V nekaterih, kot sta denimo Burma ali Šrilanka, se ljudje radi nastavijo objektivu, v nekaterih pa moj neformalni mentor odločno pove, da je to nemogoč podvig. Nekatera plemena namreč smatrajo, da je s fotografiranjem ukradena njihova duša. Skratka, za pogumne velja staro Arnetovo pravilo – vprašaš šele po tem, ko pritisneš na sprožilnik. Spomnim se prelepe Etiopijke iz Jeruzalema, ki jo je naš izredno sugestibilen vodnik prepričal za fotografiranje, vendar jo je bilo med prodajanjem spominkov težko pripraviti do spontanega pogleda v kamero. Raje bi videl, da bi bilo presenečenje.

Vaš neformalni mentor in hkrati urednik fotografije knjige je prekaljeni Arne Hodalič. Kako so se križale vajine poti?

Arne je pri nastajanju naših učbenikov sodeloval, še preden smo začeli izdajati National Geographic Slovenija. Iskal sem najboljšo fotografsko ekipo tedanjega časa in sklenili smo sodelovanje – takrat mu je kot prvemu Slovencu uspelo v mednarodni izdaji National Geographica objaviti članek o Ljubljanici. Hitro sva se ujela in osredotočil sem se striktno na učenje fotografije. On ima jeklene živce, ki sem se jih kot človek nestrpne sorte hitro navzel oziroma jih poskušam imeti čedalje več. Morda tudi leta obrusijo človeka. Drži pa, da je fotografija zdravilen proces – ob njej spoznaš, da ne moreš ničesar doseči brez miru, znanja, ogromno živcev ter kančka sreče.

Podobno kot meditacija.

To ne. Če bi meditiral, bi mi zagotovo kaj ušlo. Meditirala sta nekoč moja sinova, Lars in Oskar, ko sta s palube ladje zgrešila kita, ki je skočil iz vode. (smeh)

Z ustanovitvijo danes največjega izobraževalnega založnika v državi leta 1991 je Založba Rokus Klett postala ena izmed prvih zasebnih založb v samostojni Sloveniji. Potovanja od nekdaj simbolizirajo nujno, a čudovito zlo vašega posla. Je bil to povod, da je prijateljevanje z objektivom preraslo v konjiček?

Imel sem neznansko srečo, da so bila zaradi številnih iniciativ ter potencialnih trgov potovanja nujno zlo, hkrati pa sem si velikokrat lahko privoščil podaljšan konec tedna. Ni skrivnost, da zelo malo spim in si veliko aktivnosti organiziram vnaprej, kar pomeni, da je izkoristek časa dvojen. Naredim dvakrat več, kot če bi živel z upočasnjenim ritmom.

Rok Kvaternik

Knjiga Planet Rok, ki izide septembra, obljublja zakladnico znanja, vključno s spremnimi besedami izpod vašega peresa, ki obeležujejo najbolj žive utrinke ovekovečenih čudes. Koliko časa so se objavljene misli rojevale na vašem zelniku?

Predgovor sem pripravljal in premleval več mesecev. Ravno zato pravim, da gre iz založniškega vidika za izjemno pomemben projekt, v katerem je konceptualno vse uravnoteženo. Pred časom sva s sinom Larsom 11 ur vozila avtodom do južne Italije in 10 ur je minilo v razmišljanju, kakšni in kje bodo podnapisi v povezavi s fotografijami. Pri zadnjem razporedu, katerega zasnova je sicer bila moja, je bil bistven Arne. Neskončno vesel sem njegovega vrhunskega uredniškega dela.

Kaj mislite s tem?

Fotografijo nagačene zebre je recimo pristavil ob fotografijo afriške zebre v naravnem habitatu, obilnega sumoborca pa ob totalno suhega Indijca.

Bi lahko izbrali vam najljubšo?

Težko vprašanje. Tehnično izstopajo podobne tistemu gnuju. Tiste, na katerih se odvija akcija, ki jo je najtežje ujeti. Ujetje hipa v fotografiji meni, kot amaterskemu fotografu, največ pomeni.

Združiti doživljaje v knjigo za vas ni prvič. Debitantsko ste izdali že v gimnazijskih časih, takrat sicer zbirko pesmi z naslovom Ljubezen do rožic.

No, saj vsi najstniki pišejo pesmi. (smeh) Knjižico je izdala bežigrajska gimnazija leta 1988, ko sem štel 17 let. Sledila je prva resnejša Plečnikovi kelihi, potem pa ena ljubših – slikanica za otroke, ki je nastala v sodelovanju s sinom Larsom.

Rok Kvaternik

Slikanica?

Da, slikanica po navdihu najinega obiska Tanzanije. Ko je bil še otrok, sva pred spanjem ohranjala zanimiv ritual – izmišljeval sem si naključne zgodbice o čarovnici Vilmi, povezane z dogodki najinih skupnih trenutkov. O tem, kaj sva se naučila, si ogledala, bodisi doživela kaj šokantnega. Vilmo sem poskušal umestiti v pripovedi, in ko brez njih ni želel zaspati niti na potovanjih, sem zadevo odobril pod pogojem, da zjutraj v hotelski blok napiše njihovo obnovo. Nastala je zbirka povzetkov. Bil sem blazno vzhičen in listke hranim še danes. Pozneje sem jih kot presenečenje za njegov rojstni dan zbral v odštekano otroško slikanico v svojem slogu z naslovom Nore dogodivščine čarovnice Vilme v Afriki.

Kaj pomeni knjiga – njena tradicija in zapuščina – ste torej začutili še pred polnoletnostjo. Se za to lahko zahvalite tudi vplivom očeta arhitekta?

Vsekakor. Moj oče je zbiral vse, kar je bilo povezano z umetnostjo. Zanimala ga je etnologija, skupaj sva prepotovala dobršen del Slovenije ter kraje zunaj meja, ki so danes sicer nekaj povsem banalnega, takrat pa so bili nedvomno nekaj posebnega. Kot velik ljubitelj Jožeta Plečnika mi je tudi ponudil vpogled v umetnostno zgodovino. Kelihi so bili brez dvoma njegova iniciativa. Sistematičnost pa se je zgodila sama po sebi – še danes se spomnim, kako sem mu v osnovni šoli katalogiziral opus načrtov za objekte.

Mimogrede, danes se naklonjenost do sistematike odraža tudi v vašem drugem konjičku, zbiranju seznama najboljših restavracij z vsega sveta. Zanimivo, ena od začetnih vključenih misli v knjigi se glasi: 'Kdor ne ve, v katero pristanišče naj krmari, temu noben veter ne bo pomagal'. Zdi se, da ste imeli kompas že od nekdaj zakopan v sebi, veter pa je tudi pihal v vašo smer.

Nikoli nisem natanko vedel, kaj bi počel, sem ga pa vedno imel v sebi, v svoji drži. Sploh pri vzgoji otrok temu pravim 'drajv' ali po domače gonilna sila. To, da veš, kaj si želiš, je eden najpomembnejših dejavnikov. Nekaj, kar te določa in ti izpopolnjuje življenje.

Bližnji vas pogosto opisujejo kot človeka z zvrhano mero elana in vrelcem energije. Od kod jo črpate?

Delno iz ljubih ljudi in delno, da kot založnik že od izdaje prve knjižice vsak projekt oziroma knjigo dojemam kot otroka. Jo ustvarjam, vizualiziram in čakam, dokler je ne rodim in primem v roke. To miselnost sem ohranjal do rojstva prvega otroka. Ko je na svet privekal Oskar, sem ugotovil, da je ta primerjava morda malenkost zgrešena. (smeh) Z otroki so postali cilji nekaj povsem drugega, a zagona ni zmanjkalo.

Rok Kvaternik

Treba je omeniti, da ste dobršen delež eksotičnih potovanj opravili v družbi obeh danes že odraslih sinov. So potovanja in obzorja, razširjena z njimi, na neki način dediščina, ki ste jima jo želeli podariti?

Vedno je bil cilj, da bi potovali. Potovanje je najboljše izobraževanje. Kot piše na koncu knjige – Svet je kot knjiga in tisti, ki ne potuje, je prebral samo eno stran. Ko sem potoval z očetom, sva najprej spala v šotorih na bencinskih črpalkah. To je bilo doživetje. Brez ekscentričnosti, ki pa jo je treba kdaj preizkusiti – od recimo odsekane kozje glave v Kazahstanu do srečanja s princeso. Rad imam ekstreme. Nikoli mi ni bilo žal organizirati skupnih potovanj, čeprav sem vanje vložil ogromno energije. Morda smo kdaj pretiravali v čem, če pa ne bi počeli nič, bi bilo pa žalostno.

Kje pa se svetovljan vašega kova počuti najbolj doma?

Najboljši odgovor? Na Lufthansi. (smeh)

Dali ste nam priložnost opazovati svet skozi svoj objektiv. Kakšen pa je skozi vaše oči? Menite, da smo lahko v trenutnem družbenem viharju še vedno optimistično naravnani?

Vsekakor moramo biti optimistično naravnani, saj ne nazadnje planet zapuščamo svojim otrokom. Jim ga bomo prepustili z veliko mero negativizma? Ne. Zapustili jim bomo pozitiven, vesel in brezskrben planet. To je edina pot.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Rok Kvaternik

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story