Švicarija: Pozabljena stavba znova oživela!

12. 5. 2018 | Vir: Lady
Deli
Švicarija: Pozabljena stavba znova oživela! (foto: Urška Boljkovac)
Urška Boljkovac

Lani se je končala prenova 182 let stare zgradbe v parku Tivoli. Švicarija je znova odprla vrata s poslanstvom, ki sega vse v leto 1835, ko je dal avstrijski vojskovodja Radetzky zgraditi počitniško hišo, ki je postala priljubljeno zbirališče.

Gostila je številne prireditve in skrbela za razgibano družbo, ki je uživala v dobri beli kavi in domačem kruhu. Direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra Nevenka Šivavec nam je razkrila skrivnosti velike hiše, ki se bohoti nad Ljubljano.

Švicarija je v neposredni bližini Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Kakšna je njuna povezava?

Zgodovinska povezava sega v čas, ko je v dvorcu Tivoli bival avstrijski maršal Josef Radetzky, ki je ob že obstoječem gostišču zgradil hišico v švicarskem slogu, poimenovano Švicarija. Naj omenim tudi, da je maršal Radetzky do tedaj zasebne parkovne površine odprl za javno rabo. Pozneje so na istem kraju zgradili hotel Tivoli, ime Švicarija pa se je obdržalo. Zdaj dvorec Tivoli in nekdanji hotel povezuje program, ki sledi viziji povezovanja skupnosti, umetnosti in narave. Skupaj tvorita ustvarjalni in izobraževalni umetniški center, v katerem lahko obiskovalci obiščejo razstave, se udeležijo različnih tečajev, koncertov, obiščejo lahko umetnike v njihovih ateljejih, veliko programa namenjamo otrokom in družinam, tudi pasji prijatelji so pri nas dobrodošli.

Najprepoznavnejša dejavnost Mednarodnega grafičnega likovnega centra je grafični bienale, ki v svetu velja za najstarejšo grafično prireditev. Nam lahko poveste več o tem?

Grafični bienale je najpomembnejša likovna prireditev pri nas, poznajo ga po vsem svetu, njegovi začetki pa segajo v leto 1955, ko so ga začeli organizirati v Moderni galeriji. Od leta 1986 bienale organizira MGLC, ki je poleg tega tudi specializirani muzej za področje umetnosti tiska. Bienale običajno poteka na številnih prizoriščih po Ljubljani, trenutno pripravljamo že njegovo 33. izdajo z odprtjem junija prihodnje leto. Grafični bienale so vedno radi obiskovali tudi ljudje, ki sicer ne zahajajo v galerije in muzeje. Veseli smo, da je še vedno tako, saj je obisk bienala prav posebno doživetje.

Precej dolgo je bila Švicarija odmaknjena od oči javnosti, tako rekoč skrita, vse do njene prenove. Kakšen zalogaj je bil to in kako je potekala prenova?

Skrita je bila predvsem zato, ker je nekdanje parkovne površine prerasel gozd. Prenova je bila v rokah Mestne občine Ljubljana, ki se je odločila, da Švicarijo spet nameni umetnikom. Šlo je za zahtevno in izjemno prenovo, ki je poskušala ohraniti čim več originalnih elementov.

Švicarija bo posebna ravno zaradi pestre zgodovine. Že od nekdaj je namreč slovela kot zbirališče za številne umetnike, ki jim je dajala zavetje. Bo danes njena zgodba podobna?

Da, seveda. Podobna bo s tega vidika, da v njej spet ustvarjajo novi uporabniki Švicarije. S programom pa bomo opredelili specifičnost te stavbe kot prostora za javne razprave o umetnosti in njeni vlogi v družbi.

Danes stavba na 2.230 kvadratih ponuja 17 delovnih enot, v katerih bodo ustvarjali umetniki, slikarji, kiparji ... Ti bodo v prvem nadstropju, kjer so urejeni delovni slikarski ateljeji. Bodo zgolj za domače ali tudi za tuje umetnike?

Švicarija ima tudi nekaj bivalnih ateljejev, namenjenih tujim umetnikom. Na podlagi izmenjav s podobnimi ustvarjalnimi centri po vsem svetu bodo tudi slovenski umetniki lahko več mesecev ustvarjali in se izpopolnjevali v tujini. Trenutno se lahko že prijavijo za dvomesečno bivanje v ateljeju na Norveškem.

Pozabljena stavba znova oživela!

Hiša je bila prvič na ogled javnosti lani ob mednarodnem grafičnem bienalu. Februarja pa je vrata odprla tudi za preostale. Prvi umetniki so že naseljeni in spoznala sem figuralika Silvestra Plotajsa - Sicoeja. Bi lahko omenili koga, ki je že ustvarjal v Švicariji?

V Švicariji so delali številni znani umetniki, pomembna imena slovenske povojne umetnosti. Med drugim so imeli tu ateljeje kiparji Karel Putrih, avtor kiparske dekoracije pročelja parlamenta, Zdenko Kalin, ki je izdelal znamenitega Pastirčka pred RTV, in pa Drago Tršar, ki ga poznamo predvsem po številnih javnih spomenikih v Ljubljani in bo imel junija letos ob svoji 91-letnici retrospektivo v Moderni galeriji.

Zaradi odmaknjenosti je bila Švicarija očitno priljubljena prav pri kiparjih. Kaj menite, kakšni umetniki jo bodo obiskali, predvsem tisti iz tujine? Na koga ciljate?

Želimo si, da bi nas obiskali umetniki in drugi strokovnjaki s kulturnega področja, ki jih zanima živahna ljubljanska umetniška scena in bi radi tudi nekaj prispevali k njej. V Ustvarjalnem centru Švicarija ne bodo delali samo v ateljejih, temveč se bodo vključevali tudi v različne dogodke javnega značaja. Mislim, da se bo razvila živahna izmenjava med tujimi in domačimi prebivalci Švicarije in obiskovalci, poleg tega pa ne smemo pozabiti, da Ustvarjalni center Švicarija ponuja enkratno priložnost za več gostovanj in s tem prepoznavnosti slovenskih umetnikov v tujini.

Švicarija me je osupnila predvsem s svojo zgodbo in podobo, ki se je ohranila iz zgodovine. Tudi pri prenovi je bil velik poudarek na njeni zgodovini in všeč mi je bilo, da so ohranjeni leseni stropi, poslikave ... Zdi se mi, da vsak del te stavbe pripoveduje svojo zgodbo. Mi lahko zaupate tisto o Cankarju?

Znano je, da je v Švicariji oziroma takratnem hotelu Tivoli leta 1909 nekaj časa živel tudi Ivan Cankar. V tako imenovani kmečki sobi se je družil z drugimi književniki in umetniki, kot so Vladimir Levstik, Cvetko Golar in drugi. Tu je v sproščenem vzdušju razpravljal o tehtnih vprašanjih o vlogi umetnika v družbi.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Foto: Urška Boljkovac – arhiv MGLC

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju