Preberite, kaj je kaznjenec povedal o razmerah v zaporih v času koronavirusa

Preberite, kaj je kaznjenec povedal o razmerah v zaporih v času koronavirusa (foto: Profimedia) Profimedia
12. 4. 2020

Koronavirus, ki se širi po New Yorku, je v mestu, ki je bilo znan po tem, da nikoli ne spi, močno prizadel tudi organe kazenskega pregona.

Na virus je pozitivnih že več kot 100 uslužbencev NYPD-ja, več kot 9 odstotkov zaposlenih pa je vzelo bolniško. Obenem se bolezen hitro širi tudi po zaporih, kar predstavlja za prebivalce New Yorka še dodatno, nepotrebno tveganje.

Kljub temu se kazenski pravosodni sistem ni ustavil, saj so v ta namen sprejeli različne ukrepe. Izkušnjo s tem je opisal moški, ki je bil v času koronavirusa aretiran in je zaradi tega moral iti na okrajno sodišče.

Po njegovem mnenju se je postopek od začetka do konca izvajal s premalo v tem času primerne razdalje in sprejetih je bilo le nekaj varnostnih ukrepov. Sedaj se najbolj boji, da če je zaradi tega mogoče prišlo do okužbe, da bi jo prenesel na starejše člane gospodinjstva, s katerimi živi. Njegov primer je še vedno odprt, zato je želel ostati anonimen.

"Ob moji aretaciji so bili prisotni štirje policisti, noben od njih ni nosil maske, niti rokavic. Morali so me preiskati, zato smo si res bili blizu. Odpeljali so me na policijsko postajo, ki je bila sanitarna. V celici sem bil edini, preden so me dali vanjo so me še enkrat preiskali, tokrat so uporabili rokavice, mask pa ne. Tam sem bil približno 6 ur.

Nato se me odpeljali na popis, kjer pridobijo informacije o posamezniku, ki je bil aretiran. Tam me je medicinska sestra vprašala, ali imam kaj simptomov, če sem pred kratkim potoval in nazadnje, če želim iti v bolnišnico. Odgovoril sem ne, ko so me pa tam odpeljali v celico, sem znorel. Celic je bilo samo šest, štiri so bile zelo polne, dve večji pa sta bili odprti, ena zaradi medicinskih razlogov, druga pa, da so tja prestavili kaznjence, medtem ko so čistili celico.

Tam sem bil 29 ur, celico sem delil še s šestimi kaznjenci, vendar med nami ni bilo skoraj nič razdalje. V tem času so celico očistili samo štirikrat in isto krpo so uporabljali za vse celice. Nekateri zaporniki so spali na tleh, vendar jih niso zbudili, so samo pobrisali okoli njih. V sosednji celici je en kaznjenec bruhal in ostali so prosili, če se jih lahko premakne v drugo celico, vendar so njihove prošnje ignorirali.

Čez nekaj časa je nekdo celo prišel preveriti, kaj se dogaja in videl, da mora kaznjenec, ki je bruhal, oditi v bolnišnico, vendar je njegovo spremstvo prišlo šele čez eno uro. Ostale so prestavili v druge celice, zaradi tega je bilo še manj medosebne razdalje, bruhanje pa so očistili šele čez nekaj ur.

Ko sem govoril z odvetnikom, je tam čakalo še pet ljudi in med nami ni bilo niti meter razdalje. Prisotni so bili tudi policisti, tako da nas je bilo veliko ljudi v zelo majhnem prostoru.

Po štirih ali petih urah so me odpeljali v drugi prostor, kjer sem govoril s sodnikom. Pogovor je potekal preko videa, ostali so bili v dvorani. Nisem vedel, kaj se dogaja. Ko sem poskusil poslušati, je večkrat prekinilo povezavo. Slišal sem nekaj stvari, ki jih je povedal tožilec in tudi nekaj stvari, ki jih je povedal moj odvetnik, vendar nisem slišal vsega. Vem, da so za ta način odločili zaradi varnosti, vendar sem bil v skrbeh in prestrašen.

Kasneje sem se v živo srečal z odvetnikom in s tem je bilo tako ali tako izničeno vse, kar so želeli dosečti. Sedaj, ko sem doma, sem v skrbeh za starejše člane svoje družine. Stuširal sem se in vrgel obleke v smeti. Odločil sem se za izolacijo od celotne družine. Počutim se v redu, toda simptomi se lahko pokažejo šele kasneje."