Medicinska sestra je delila svojo osebno izkušnjo.
Vedno sem vedela, da si želim delati z ljudmi. Ko sem bila mlajša, sem rada sedela s svojimi starimi starši. Moja babica je bila medicinska sestra v drugi svetovni vojni. Sedaj, ko se borimo s koronavirusom veliko razmišljam o tem, kaj je ona takrat kot medicinska sestra preživljala.
Moj oče je vedno govoril, da babica o vojni ni nikoli govorila, ker je verjetno videla hujše stvari, kot moj dedek, ki je bil poročnik. Babica je bila vedno moj navdih in ker sva si bili zelo blizu, me je navdušila, da sem tudi sama postala medicinska sestra.
Bil je zgodnji januar, ko sem prvič slišala za koronavirus in že takrat sem pomislila, da bo stvar lahko resna. Potem sem prebrala več o tem in spomnim se, da sem pomislila, da bo to samo nekaj, kar se bo končalo v redu.
V zadnjih dveh tednih, še posebej zadnji teden, pa so se moje misli preusmerile iz "vse bo vredu" na "to bo velik problem". Kar je spremenilo moje mnenje je bilo dejstvo, da se pri nekaterih obolelih znaki virusa ne pokažejo takoj. Brala sem o odzivu Južne Koreje in o tem, da je bilo največ ljudi, ki so prenašali virus, v svojih 20-ih in 30-ih letih - in mnogi od njih so bili ves čas brez simptomov.
Ni gripa, kjer se simptomi takoj pokažejo. Poleg tega nihče ni cepljen proti novemu virusu. V naši bolnišnici smo v bistvu že polno zasedeni. Za več ljudi ni prostora. To me je zadelo kot strela iz jasnega. Kaj moramo storiti, da se na to pripravimo? Zaradi tega vprašanja sem resnično postala nervozna, ker na to res nismo pripravljeni.
V bolnišnici bi morala iti na nov položaj, potem pa sem slišala, da je bila ena od medicinskih sester pozitivna na koronavirus in je zaradi tega moralo v samoizolacijo oditi še 23 sester. Obšel me je občutek, da bi se morala ponuditi, da zaenkrat položaja ne sprejmem, zato sem se pogovorila s šefi in dogovorili smo se, da nekaj časa še ostanem na starem položaju.
Vsi smo frustrirani, ker se ne počutimo pripravljene. Smo ena od bolnišnic, ki ji primanjkuje zalog. Ljudje želijo biti zaščiteni. Govorila sem s sestrami iz različnih bolnišnic in vsaka ustanova ima različen protokol. In zaradi tega ne moremo biti pomirjeni, ker vse bolnišnice ne ravnamo enako. Ravnamo samo na najboljši način.
Oblasti nenehno spreminjajo previdnostne ukrepe, ki jih potrebujemo, zato se sprašujemo ali zato pravijo, da potrebujemo le določeno vrsto maske, ker v državi primanjkuje N-95 mask. In ne moremo si pomagati, da se ne bi vprašali, kaj se pravzprav dogaja.
Je veliko strahu. Tudi veliko negotovosti. Toda težko je točno povedati, kako se ljudje počutijo prav sedaj, ker se stanje tako drastično spreminja. Prebrala sem statistični podatek, ki je navajal, da se 60 - 80 % primerov sploh ne zaveda svoje okuženosti z virusom.
Ampak to v resnici ni poanta. 20 - 40 % bolnikov bi lahko vplivalo na to, kdo bi potreboval bolniške postelje in ventilatorje. Že tako smo na višku sezone gripe. Za veliko več ljudi nimamo bolniških postelj.
Poznam ljudi, ki zadeve še vedno ne jemljejo resno. To je za nas tepe, saj se moramo poleg vsega z ljudmi še pogajati. "V samoizolacijo bom šel v ponedeljek, toda ob sobotah in nedeljah si še vedno želim iti ven." Ljudje se pogajajo o nečem, kar sploh ni predmet pogajanj. Vsi se moramo držati navodil, da ne ustvarimo navala bolnikov.
Ne gre za to, da ne znamo obvladati koronavirusa, ampak za to, da bo ostalo dovolj ljudi, ki bodo skrbeli za obolele ljudi. In zato, da je na voljo dovolj postelj ter zalog. Gre za to, da imamo dovolj sredstev za oskrbo ljudi, saj je potrebno poskrbeti tudi za tiste, ki bolehajo zaradi gripe.
Ne morem nehati razmišljati o ljudeh, ki delajo v lekarnah in trgovinah z živili. Morda niso ustrezno zaščiteni, ko pomagajo ljudem, da se prebijejo skozi to. Vsi se trudijo po svojih najboljših močeh in misel na to pomaga.
Le ostati moramo pozitivni!
