Pred poroto: Kako naj staršem povem, da je otrok anoreksičen?

12. 5. 2017 | Vir: Jana
Deli
Pred poroto: Kako naj staršem povem, da je otrok anoreksičen? (foto: Shutterstock)
Shutterstock

Moja nečakinja je stara 15 let. Že dalj opažam, da ima težave s težo oziroma zdaj so tudi zdravniki potrdili, da je anoreksična. Mislim, da se njena starša ne zavedata resnosti situacije – kako naj svoji sestri dopovem, da dekle potrebuje terapevta oziroma ustrezno pomoč? To, da je izgubila menstruacijo, je še najmanj, lahko pride do hujših zapletov. Čudim se, da je zdravniki niso obdržali v bolnišnici, vsekakor pa bi ji sama takoj poiskala nekoga, ki se ukvarja z motnjami hranjenja. Kaj naj po vašem naredim? Sestra tišči glavo v pesek, noče dojeti, da je hči v nevarnosti. Z njenim možem je še slabše, ukvarja se samo s seboj.

Obupana teta Loti

Prepričajte sestro

Uspešnost zdravljenja motenj hranjenja je odvisna od motiviranosti za spremembo ter od bolnikovega zaupanja do terapevta. Vlogo terapevta imajo v prvi vrsti starši, če oni tega ne zmorejo ali ne znajo, pa je najbolje poiskati strokovno pomoč. Lahko se tega lotite tudi sami in se pogovorite z nečakinjo. Lahko poskusite tudi prek šole, ki jo nečakinja obiskuje, in se povežete s socialnimi delavci. Morda oni kaj posredujejo in pokličejo starše na kakšen razgovor glede tega. Če vas sestra ne jemlje resno, bo morda njih. Vi pa vseeno vztrajate v pogovoru s sestro in jo prepričajte, da je otrok v hudi nevarnosti.

Andrej, 36 let

Bodite v pomoč

Z anoreksijo imamo v bližnjem sorodstvu nekaj izkušenj, zato se mi zdi nenavadno, da starša vaše nečakinje tega ne vidita ali nočeta videti. Stvar je več kot očitna in si je pred njo težko zatiskati oči. No, kakor koli že, predlagam, da zdravnika prosite, naj sestro in moža resno pozove k ukrepanju. Tudi nečakinjini učitelji vam lahko pri tem pomagajo. Nečakinji boste, ko se bo začela zdraviti, lahko v veliko oporo. Pri čemer se glede svojega ravnanja posvetujte s strokovnjakom, ki bo zdravljenje vodil.

Matevž, 50 let

Več kot toliko ...

Odpravite se na obisk, povejte, da jih imate radi in da ste jim na voljo. S seboj prinesite dobro knjigo na to temo, svoje videnje njihovega obnašanja pa zadržite zase – razen če vas kdo kaj direktno vpraša. Z dodatno dramo jih boste le oddaljili od konstruktivnih dejanj. Deklici povejte, da obstaja mnogo rešitev, in vzdržujte tak odnos, da vam bo zaupala in vedela, da jo podpirate. Obiščite kakšnega strokovnjaka za bolj natančne napotke. Nihče ni nalašč v težavah, včasih je to vse, kar zmoremo.

Maja, 40 let

Ukrepajte

Svetujem vam, da se na neki način poskušate pogovoriti z nečakinjo, če sta starša tako neprizemljena, da ne vidita, kaj se dogaja z otrokom. Za anoreksijo se najbrž skrivajo določena nepredelana čustva, ki jih bo morala vaša nečakinja tekom zdravljenja osmisliti. Poskušajte ji povedati, kakšno bolezen ima, kako se zdravi, ker otrok ne ve. In potem za mizo posaditi vsaj mamo ter ji razložiti, da to ni prehlad, ki ga pozdraviš z ležanjem in tabletami.

Marjan, 64 let

Težave ne bodo minile same od sebe

O anoreksiji danes res ni več treba izgubljati besed, saj je literature ogromno. In če vaša sestra nečesa noče, to še ne pomeni, da tega ni. Težave ne bodo minile same od sebe, temveč se bodo poglabljale. Vaša nečakinja nujno potrebuje sogovornika, močno, ljubečo oporo. Če vam sploh pusti blizu (in če vaša sestra temu ne nasprotuje), predlagam, da se z njo še bolj povežete. Dekle ima neko težavo, za katero najbrž niti ne ve, ampak ta jo tako razžira, da jo je pretvorila v anoreksijo. Dokler problema ne bo rešila, bo bolezen – kar anoreksija zagotovo je – vztrajala.

Manca, 39 let

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju