Predlog za branje: Knjiga Dine Šterbove z naslovom Prve ženske na osemtisočakih

Predlog za branje: Knjiga Dine Šterbove z naslovom Prve ženske na osemtisočakih (foto: Profimedia) Profimedia
17. 6. 2019

Na planetu Zemlja imamo 14 gorskih vrhov, ki presegajo magično mejo 8000 metrov. Medtem ko so moški prve vzpone na vrhove himalajske krone zaključili v 60. letih 20. stoletja, so prve ženske na vrhu osemtisočaka Manaslu z velikim časovnim razmikom postale šele Japonke leta 1974.

Knjiga v prvi vrsti opisuje zgodovino ženskega osvajanja vseh osemtisočakov, vendar se ne izogiba geografskim, verskim ali političnim vprašanjem, ki k eksotiki visokogorskega alpinizma nedvomno sodijo.

Na zelo berljiv in verodostojen način so opisane tako neverjetne zgodbe posameznih akterk, najsi so bile uspešne ali neuspešne, kot tudi burne spremembe, ki jih je gorništvo doživljalo v zadnjem času. Avtorica knjige, pomembna češka alpinistka Dina Štěrbová, je neutrudno in marljivo celih 14 let zbirala informacije o prvih ženskah na teh gorskih velikanih.

Mnogo jih je osebno obiskala, da bi pridobila za knjigo potrebne informacije in fotografije, nekatere podatke so ji zaupali bližnji preminulih, druge je odkrila v arhivih planinskih zvez. Velik poudarek je namenjen avtentičnosti posameznih dejstev.

knjiga

Kdor bi sklepal, da je bila zgodovina ženskega osvajanja osemtisočakov enostavna in premočrtna, bi se motil. Sama avtorica v zahvali opiše, kako je potekalo raziskovanje tovrstne zgodovine: "Knjiga se opira na obširno dokumentarno, večinoma avtentično gradivo. Njegov bistveni del so fotografije, zemljevidi, fotografije, skice in sheme, brez katerih bi bralec le težko razumel, kje se je dogajalo vse, kar je opisano. Poglavitne so knjižne in revijalne objave, poročila z odprav in podobno, ki sem jih zbrala s pomočjo mnogih. To ni bila lahka naloga, saj je veliko junakinj knjige tragično preminulo in sem zato morala poiskati njihove družine, starše, otroke, prijatelje, planinska društva, informacijske centre in uredništva gorniških revij, ki zbirajo in hranijo podobno gradivo." Njeno neutrudno delo je trajalo kar 14 let, saj je gradivo pridobivala iz vseh koncev sveta. Posvetila jo je "... vsem ženskam, ki so v visokogorju našle radost, izpolnitev svojih hrepenenj, vendar včasih tudi smrt."

Krute in zapletene usode osvajalk vrhov

Usode prvih žensk na najvišjih vrhovih so bile pogosto zelo zapletene, celo krute, in izpolnjevanje sanj o osemtisočakih je zahtevalo ne le ogromno energije, alpinističnih veščin, neomajnost, pogum in garanje, ampak pogosto tudi kljubovanje neverjetnim duševnim frustracijam.

Na žalost velja tudi, da so ženske svoje »osemtisočkratne« sanje in hrepenenja pogosto plačale ne samo s solzami in krvjo, ampak večkrat tudi z najvišjo ceno.

Že na začetku njenega dela, katerega namen je avtentično in dokumentarno vživljanje v hrepenenja in usode vseh akterk 24 let trajajoče ženske odiseje, ki se je je, kot uspešna himalajistka udeležila tudi avtorica sama, omeni slovensko alpinistko Marijo Frantar: " Maja leta 1991 samo eno leto po svojem osupljivem prvem ženskem vzponu po Rupalski steni na osemtisočak Nanga Parbat, je 150 metrov pod vrhom Kangčendzenge in na mestu, ki se ga po zračni liniji dotikam z očmi, v snežnem metežu preminila odlična slovenka Marija Frantar skupaj s svojim soplezalcem Jožetom Rozmanom. To je bila prva ženska žrtev Kangčendzenge. Skoraj na isti dan leto kasneje je v nasprotni severni steni in prav tako nedaleč od vrha enako usodo doživela najbolj znana visokogorska alpinistka vseh časov, Poljakinja Wanda Rutkiewitcz. Leta 1994 sta se s svojo kruto usodo srečali tudi najbolj znana ruska visokogorska alpinistka Jekaterina Ivanova in njena bolgarska sopotnica Jordanka Dimitrova. Vse so bile izkušene in skrajno zmogljive, polne hrepenenja in odločnosti, da bodo postale prve ženske na tem, takrat enem izmed dveh poslednjih osemtisočakov, ki jih nežnejši spol še ni osvojil. Sem so prišle, da bi premagale v tistem času najbolj cenjen vrh in vse štiri so bile za to pripravljene žrtvovati najboljše, kar je bilo v njih. Za vse je bila Kangčendzenge sen in usoda. Zbujala jim je notranjo potrebo, da so se usmerile v jasen cilj priti na njen vrh, čeprav jih ni nihče silil v to. Bile so svojeglave kot starogrška junakinja Antigona, dasiravno sta cilj in notranje občutena dolžnost Sofoklejeve nesmrtne osebnosti za človeško družbo vsekakor manj protislovna in bolj razumljiva kot plezanje na osemtisočake."

Ne samo junakinje plezanja - tudi junakinje spopadanja s predsodki so!

Treba pa je povedati, da so se morale visokogorske alpinistke spopadati ne samo s strmimi stenami in ostalimi težavami, ampak tudi s predsodki. Ti so prihajali z vseh strani - tako s strani moških kolegov kot širše družbe. A se niso pustile "prepričati": med letoma 1974 in 1998 so osvojile vse osemtisočake!

Kako pa je bilo z ženskami v gorništvu in s pionirkami visokogorskih vzponov? "Četudi spregledane ali v najboljšem primeru sprejete za zabavo, so se moškim v te njihove nadvse moške zadeve vpletale že od samega začetka. Praktično istočasno kot so se odvijala junaška dela alpskih vodnikov in njihovih naprednih strank pri prvenstvenih vzponih na alpske velikane, na primer na Mont Blanc ali Matterhorn. Pojavile so se tudi dobro ohranjene podobe dam tistega časa, ki so v širokih lodnastih krilih, privezane na konpljino vrv in z dolgimi palicami namesto cepinov odločno korakale po ledenikih med razpokami. Že več kot sto šestdeset let je minilo, odkar je hrabra Francozinja Henriette d'Angeville v podobni opravi dosegla vrh Mont Blanca!"

No, sčasoma se je izkazalo, da ženske nikakor ne zaostajajo za moškimi in da predsodki sodijo na smetišče zgodovine. Kot pri številnih drugih dejavnostih se tudi v alpskem in svetovnem gorništvu vzpon žensk od takrat ni več ustavil.

Dina Štěrbová pa opozori še na eno dejstvo - na fenomen materinstva, ki ga lahko po njenih besedah mirno označimo za " ... Ahilovo peto ženskega alpinizma, še zlasti himajalizma. Lepo je, ampak hkrati grenko, da se na vrhove športniki navadno podajajo v času, ko jim biološka ura veli začeti s potomstvom. Za moške to ni tako velik problem, čeprav seveda ta osnovna in radostna človekova dolžnost nikomur ne poenostavi življenja. Tudi moški alpinist se zaveda, kako lahko hitro svojega otroka prikrajša za očeta. Alpinistke pa to zaradi svoje ženske osnove doživljajo veliko bolj dramatično. Še zdaleč ne gre samo za dolgoročno prekinitev športnega udejstvovanja in izgubo kondicije, veliko slabša je globoka in samo težko premagljiva psihološka težava, ki se navadno pojavi pri vsaki novi mamici po rojstvu dojenčka. Včasih gre že za pretiran občutek odgovornosti do svojega otroka. Bolj kot v možganih se porodi v srcu in težko je kar koli narediti."

Avtorica še zapiše, da se pogosto dogaja, da se znane himalajistke ne odločijo za materinstvo ali pa imajo otroke šele takrat, ko se nehajo posvečati svojemu zahtevnemu konjičku. "Najbolj žalostno pa je, ko taka mamica postane žrtev smrtne nesreče v gorah, te možnosti pa ne moremo nikoli izključiti," še doda.

Prve ženske na osemtisočakih

Gre za ženske, ki so ustvarjale zgodovino visokogorskega ženskega alpinizma, zato je še kako umestno, da omenimo njihova imena. To so:

  • Naoko Nakaseko, Mieko Mori, Masako Uchida (Japonska) - leta 1974 so osvojile Mansalu
  • Junko Tabei (Japonska) - leta 1975 je osvojila Everest
  • Ana Okopinska, Halina Krüger-Syrokomska (Poljska) - leta 1975 sta osvojili Gašerbrum 2
  • Vera Komarkova, Irene Beardsley Miller (ZDA) - leta 1978 sta se povzpeli na Anapurno
  • Junko Tabei (Japonska) - je leta 1981 osvojila Šišo Pangmo
  • Lut Vivijs (Belgija) - leta 1982 se je povzpela na Daulagiri
  • Marie-Jose Valencot (Francija) - leta 1982 je osvojila Gašerbrum 1
  • Krystyna Palmowska (Poljska) - leta 1983 se je povzpela na Broad Peak
  • Vera Komarkova, Dina Šterbova (ZDA, Češka) - leta 1984 sta osvojili Čo Oju
  • Liliane Barrard (Francija) - leta 1984 je osvojila Nanga Parbat
  • Liliane Barrard, Wanda Rutkiewicz (Francija, Poljska) - leta 1986 sta osvojili K2
  • Kitty Calhoun (ZDA) - leta 1990 je osvojila Makalu
  • Chantal Mauduit (Francija) - leta 1996 se je povzpela na Lotse
  • Ginette Harrison (ZDA) - leta 1998 je osvojila Kangčendzengo

Vsaka med njimi ima svojo zgodbo, Štěrbová pa jih opiše v svojem delu. Tako denimo izvemo, kako so gore očarale Juko Tabei: "Proste nedelje je redno preživljala v skalah nedaleč od Tokia. Vonjave, barve, trava, skale in hladen zrak so jo omamljali: "Vse je vznemirjalo moje srce, bilo je, kot da bi nek pomemben organ mojega telesa ponovno začel delovati."

V knjigi najdemo podrobnejše opise odprav na najvišje vrhove in njihovih smeri, dogajanja na vzponih, opis usod posameznih alpinistk, njihovih motivov, hotenj in želja. Prav tako je v njej opis poti Slovenke Marije Frantar, katere mlado življenje se je v gorah tragično končalo. Štěrbová je v svojem delu objavila izjavo Frantarjeve o tem, zakaj pravzaprav pleza, saj gre za nevaren šport, a ima doma nekoga, zaradi koga mora živeti (dala jo je leta 1990 za Planinski vestnik): "Vse to vem, vendar nikoli ne rinem z glavo skozi zid. Toda brez plezanja tudi ne morem živeti; mislim, da je to del mojega življenja, da se za to splača živeti, da bi bilo življenje brez plezanja prazno, životarjenje iz dneva v dan, kot živi večina ljudi. Seveda pa se ne morem braniti, če bi mi očitali, da plezam izključno zaradi sebe, ker je alpinizem pač egoističen šport. Res je, da mi mi nikoli, odkar plezam, prišlo na misel, da bi nehala, niti potem, ko se je rodila hčerka, čeprav so bili vsi prepričani, da bom takrat nehala. V podzavesti vem, da so v alpinizmu take in drugačne objektivne nevarnosti, vendar vedno zaupam vase; tudi kadar gre plezat mož, si mislim, da se mu ne more nič zgoditi; toda če bi se vendarle kaj zgodilo, vem, da bi bil to zame velikanski šok."

O avtorici

Dina Štěrbová (1940) je ena pomembnejših čeških alpinistk. Med drugim je osvojila Nošak, Pik Lenin in Pik Korženevske, udeležila se je več odprav v Himalajo (Everest, Broad Peak, Nanga Parbat, Manaslu), izpostaviti pa je treba dva vzpona: na Čo Oju (prvi češkoslovaški vzpon in hkrati prvi ženski vzpon) in Gašerbrum 2 (prvi češkoslovaški vzpon).

To nadvse zanimivo delo, ki bo navdušilo tudi tiste, ki alpinizma doslej niso poznali od blizu, je izdala založba Didakta. Knjigo lahko naročite tukaj.

 

Priporočamo