Predstavljamo knjižne novosti za mlade bralce: Mišburger, Rozi in Musa ter Bron in sončnica!

Najbolj priljubljenega avtorja za otroke v Anglije smo na našem spletnem mestu že predstavljali, prepričani pa smo, da Davida Walliamsa tudi sicer dobro poznate, le da ga verjetneje poznate kot tistega razvpitega britanskega komika, ki poleg Simona Cowella velja za enega najbolj znanih sodnikov priljubljenega šova britanskih talentov.

Mišburger

Rdeča nit Walliamsove tokratne zgodbe gre nekako takole ...

• Življenje male Zoje ni nič kaj prijazno. Njena mačeha je nesramna lenoba, ki Zojo sili celo, da ji iz nosu vleče nagnusne smrklje. Dneve pa ji greni tudi Tina, ki jo vztrajno nadleguje in pretepa. Dovolj? Seveda ne! Tukaj je še zlobni lastnik stojnice Mišburger, ki se spravi na Zojino ljubljeno podgano. Uganete, kaj hoče narediti iz nje? Ja? Ja! Na srečo je nagnusna ogaba za svojo zlobo kaznovana, kot se spodobi!

Ali še bolje: naj mlade bralce za branje navdušimo kar z naslednjim izposojenim odlomkom iz knjige.

Takole se začne ...

Hrček je bil mrtev.

Noge v zrak.

Mrtev.

Zoji so solze tekle po licih, ko je odprla kletko. Roke so se ji tresle in srce ji je razbijalo. Puhastega Medenjačka je položila na oguljeno preprogo. Mislila je, da se njena žalost en bo nikoli več končala.

»Špela!« ej zaklicala na ves glas. Oče jo je kar naprej prosil, naj mačeho kliče mama, a tega ni hotela. Prisegla si je, da ji tako ne bo rekla nikoli. Mame ji ni mogel nadomestiti nihče – a mačeha tega sploh ni poskušala.

»Utihni. Gledam TV in se nažiram!« se je iz dnevne sobe zadrla mačeha.

»Medenjaček« je zavpila Zoja. »Ni mu dobro!«

Preblago rečeno.

Nekoč je Zoja na televiziji videla zdravniško dramo, v kateri je sestra poskušala oživiti umirajočega starca. Obupano je poskušala pomagati hrčku z umetnim dihanjem usta na gobček. Ni pomagalo. Prav tako ni pomagalo, da je glodavčev srček s sponkami povezala na baterijski vložek. Bilo je prepozno.

Hrček je bil mrzel in otrdel.

... več o tem, kaj se je zgodilo potem, in ali se je mačeha Špela vendarle primajala čez hodnik stanovanja do Zoje in njenega hrčka, si boste morali prebrati v knjigi Mišburger.

Če gre soditi po predhodnicah, bo tudi ta Williamsova knjiga zares nepozabno branje.

Rozi in Musa

Naslednja knjiga, na katero želimo opozoriti mladostnike, pa je ilustrirana knjiga Rozi in Musa. Izšla je v zbirki Sinji galeb, v njej pa so združene tri prisrčne zgodbe o prijateljstvu in sobivanju v prevodu Staše Pavlović.

• »Prijateljem lahko poveš marsikaj, razmišlja Rozi. Celo velike skrivnosti, zato pa vendar so prijatelji.«

Osnovna premisa zgodb o Rozi in Musi pa je naslednja ...

• Rozi se z mamo preseli v nov dom. Strah jo je, da si ne bo našla prijateljev, kmalu pa se izkaže, da je ta popolnoma odveč. V bloku stanuje tudi Musa, ki pozna vsak njegov kotiček – tudi pot na streho. Želi ji pokazati krasen razgled na mesto, a potem, ko gre vse popolnoma narobe in se morata otroka iz nevarnosti rešiti sama, se pravo prijateljstvo šele začne ...

Knjigo je podpisal priljubljeni flamski pisatelj, prevajalec, scenarist, režiser in igralec Michael De Cock, velika odlika zgodb o Rozi in Musi pa je gotovo nevsiljiva in mestoma humorna pripoved o stiskah, s katerimi se soočajo otroci in njihovi odrasli.

Musa ima solzne oči. Joka.

»Kaj pa zdaj ...« skozi solze smrka. Musa. »Bova sploh še kdaj prišla s te strehe?«

»Se bova že nekako znašla,« zajeclja Rozi. »Za vse obstaja rešitev.« Kot da bi poslušala mamo. Kolikokrat je že slišala te besede?

Ne boj se, Rozi, za vse obstaja rešitev. Ko očka na lepem ni bilo več domov, ko sta morali zapusitti staro stanovanje, ko je morala Rozi zamenjati šolo ...

Sprašuje se, ali je tudi mama kdaj tako prestrašena, kot je zdaj ona.

Musa si obriše solze in posmrka.

Po zgodbah o Rozi in Musi nastaja tudi celovečerni film.

Bron in sončnica

V zbirki Odisej je v prevodu Andreja Stoparja izšel topel in poetični roman Bron in sončnica, ki ga je napisal eden najpomembnejših kitajskih pisatelj za otroke Cao Wenxuan. Njegova dela so prevedena v številne jezike, zanje je prejel najpomembnejše nagrade za literaturo na Kitajskem, leta 2016 pa tudi prestižno Andersenovo nagrado.

Roman Bron in sončnica je roman o dobroti in ljubezni do sočloveka, okvirna zgodba pa gre nekako takole ...

• Sončnica se z očetom iz mesta preseli na podeželje, vzljubi tamkajšnjo veličastno reko, močvirnato pokrajino in neskončno nebo. Dolge dneve sama pohajkuje naokoli, potem pa spozna nemega dečka Brona, ki jo obvaruje pred nasilnimi vrstniki. Kmalu postaneta nerazdružljiva.

Sončničnemu očetu se je zdelo, da z množico sončnic morda pretiravajo, a tega ni mogel preprečiti.

Njegova ljubezen do sončnic ga je navdihnila tudi, ko je izbiral ime za svojo hčer. Čeprav je bilo to običajno ime za podeželska dekleta, se mu je zdelo čudovito. Spominjalo ga je na toploto in sončno svetlobo, ki razsvetli pokrajino.

Tudi njegovi hčeri je bilo ime všeč. Če jo je poklical, se je rada glasno odzvala: »Očka, tu sem!« Včasih je uporabila celo svoje ime: »Očka, Sončnica je tu!«

Sončnice so bile del njegove duše.

In tudi na tem žalostnem koncu sveta je zaznal njihovo omamno dehtenje.

• Ko Sončnica v tragični nesreči izgubi očeta, jo Bronova družina sprejme za svojo, deček pa dobi sestro, ki si jo je tako močno želel. A življenje v Damaidiju je kruto in družina se le stežka preživlja. Bo dekle, ki je končno našlo srečo in varno zavetje, lahko ostalo z njimi?

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec