Predstavljamo Janine kandidatke za Slovenko leta 2018

Mag. Alenka Žumbar Klopčič

direktorica podjetja Montel Energetika.NET, pisateljica in velika dobrodelka 

Zakaj je med izbranimi kandidatkami?

Zrasla je v razmerah, v katerih bi ničkolikokrat najraje obupala. Nevzdržen položaj doma, preštudirane promocije hrane po trgovinah, da ni bila lačna, hitenje v 'službo' takoj po šoli v četrtem letniku gimnazije, vsako drugo soboto pa celodnevno delo v trgovini. Posledično točk na maturi ni bilo dovolj, da bi se lahko vpisala na reden študij, in si je tudi tega morala plačevati. Delala je kot prodajalka, čistilka, natakarica, novinarka. Ko je končno našla delo, od katerega bi lahko živela in zraven pisala (kar je počela zelo rada), je bilo povezano z energetiko.

O temi se ji ni niti sanjalo, a s trdim delom in učenjem ter uspehi, ki jih je nanizala, strokovnostjo in doslednostjo je svoje delovanje iz Slovenije razširila na celo jugovzhodno regijo. Vodi dva portala: Energetika.net za Slovenijo in tujino, o energiji obvešča tudi vse, ki jih tema zanima na Energijadoma.si, organizira strokovne konference po celi regiji, in ker ve, kako težki so lahko začetki, s svojim znanjem pomaga tudi start-upom ter kot piarovka sodeluje z ABC pospeševalnikom.

Alenka pravi, da nikoli ne bi bila to, kar je, če ne bi imela težkega otroštva in mladosti, ter da nikoli ne bi svojega časa znala tako dobro izkoristiti in unovčiti. Danes ima dva magisterija in dela doktorat. Napisala je 53 otroških in mladinskih ekoknjig z močnimi sporočili, dobiček pa podarila živalskim zavetiščem, otrokom, organizacijam, ki delajo dobro. Ko ji je založba, ki je izdala njene prve knjige, rekla, da se tega ne da, se je projekta lotila sama in nenadoma je bilo vse mogoče, še več – dobila je tudi mecene in za dobro družbe tako naredila še več.

S selitvijo v Lukovico je tam ustanovila Srečno hišo, kjer so otrokom ponujali brezplačne učne ure, študentke pa so bile plačane iz dohodkov rojstnodnevnih zabav (ker so nekateri začeli inštrukcije izkoriščati za brezplačno varstvo, so jih opustili), še vedno pa izvajajo aktivnosti, namenjene otrokom in mladim iz socialno ogroženih in rejniških družin.

Poleg tega Alenka vedno najde otroke, mladostnike in živali, ki jim pomaga tako s svojim časom kot finančno oz. z nakupom tega, kar potrebujejo. Obdaruje tiste, ki potrebujejo. Ves čas je povezana z varnimi hišami, domovi za otroke in mlade, živalskimi zavetišči. Ker ji ni vseeno. 

Njen življenjski moto

Marsikdaj se zdi, da se nam življenje 'zatakne', obstoji na neki točki in ta točka je lahko tudi zelo neprijetna. Takrat moramo to prepoznati kot izziv in se ga lotiti, da odstranimo neljubi 'zatič'. Namreč, zakaj obstati, če lahko jadraš skozi življenje?

Kristina Modic

zagovornica bolnikov, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo in predsednica Združenja Onko Net 

Zakaj je med izbranimi kandidatkami?

Novi prostori Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana, ki so preprečili marsikatero nepotrebno smrt v procesu najzahtevnejših zdravljenj bolnikov s krvnimi raki, kampanja Daj se na seznam, s katero je nacionalni register bogatejši za več kot 3.700 novih darovalcev krvotvornih matičnih celic, in program Skupaj na poti do zdravja, ki bolnikom s krvnimi raki zagotavlja celostno rehabilitacijo.

To so le nekateri najodmevnejši projekti, pri katerih je v preteklosti aktivno sodelovala oziroma jih danes vodi Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo. Na pragu tridesetih let je zbolela za nehodgkinovim limfomom. Pot do ozdravitve je bila dolga in naporna, a tudi polna življenjskih spoznanj. Eno najdragocenejših je prav gotovo, da bolezen lahko ponudi priložnost za razmislek, kaj je človeku resnično pomembno.

Od tega uvida je minilo že skoraj poldrugo desetletje, poldrugo desetletje neutrudnih prizadevanj za interese in pravice bolnikov z rakom. Prepričana, da lahko povezani bolniki učinkoviteje uresničujejo svoje interese, je soustanovila Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo in mu dolgo predsedovala. V zadnjih letih je kot izvršna direktorica skupaj s kolegi to združenje povzdignila na visoko profesionalno raven in mu s svojim delovanjem, predvsem pa s karizmo zagotovila status verodostojnega partnerja v oblikovanju zdravstvenih politik, ki se kakorkoli dotikajo bolnikov z rakom.

Zadnji dve leti je tudi predsednica Združenja slovenskih organizacij bolnikov z rakom Onko Net in podpredsednica Sveta pacientov Onkološkega inštituta, dejavna pa je tudi v nekaterih mednarodnih odborih in organizacijah. Kristina Modic pooseblja rek: Nič o nas brez nasin s svojim neustavljivim življenjskim elanom dokazuje, kako močan partner so lahko povezani bolniki. A vsi ti položaji je niso spremenili.

Sodelavci jo opisujejo kot odločno, sposobno in vplivno žensko, ki za bolnike s krvnimi in drugimi oblikami raka premika gore, znanci in prijatelji pa kot zabavnega, sočutnega in družini predanega človeka. Kristini Modic je bolezen namreč povzročila neplodnost in po dolgoletnih neuspelih poskusih umetne oploditve sta s soprogom, kot pravi kandidatka za Slovenko leta, sprejela najboljšo odločitev v njunem življenju in leta 2013 posvojila takrat enoletnega Jurija. 

Njen življenjski moto

Ne glede na to, kaj se zgodi, vedno verjamem, da bo na koncu vse dobro.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon

zagovornica človekovih pravic, do nedavnega direktorica Mirovnega inštituta, sedaj pa del ekipe zagovornika načela enakosti, ki vzpostavlja nov neodvisni državni organ za boj proti diskriminaciji

Zakaj je med izbranimi kandidatkami?

Doktorica prava Neža Kogovšek Šalamon je od leta 2012 direktorica in višja znanstvena sodelavka Mirovnega inštituta, članica Evropske mreže pravnih strokovnjakov za področje nediskriminacije, Akademske mreže Odysseus, ki združuje pravne eksperte za področje azila in migracij, in Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope, ki spremlja razmere v državah in izdaja priporočila. Izbrana pa je bila tudi med deset najvplivnejših pravnikov in pravnic v letu 2016 in za eno izmed 40 mladih voditeljev Evrope za leto 2017.

Področja, s katerimi se ukvarja na Mirovnem inštitutu, so pogosto teme, ki niso najbolj priljubljene v skupnosti, ki zbujajo nelagodje, pogosto tudi strah in celo odkrito sovraštvo: migranti, izbrisani, Romi, sovražni govor, istospolno usmerjeni, pravice žensk, človekove pravice na splošno … Nominacijo za Slovenko leta jemlje kot priznanje, da skupaj s kolegi na Mirovnem inštitutu naslavljajo pomembna vprašanja in da je to delo v družbi potrebno, saj ga ne opravlja prav veliko organizacij in posameznikov. Njena osebna bibliografija šteje 292 enot – člankov, knjig in intervjujev z različnih pravnih področij.

Na Mirovnem inštitutu je med drugim vodila projekt pomoči 25.671 nezakonito izbrisanim prebivalcem v njihovem boju za popravo krivice, ki jim jo je storila Slovenija leta 1992. Leta 2011 je na ljubljanski pravni fakulteti doktorirala prav na temo izbrisanih. »Ko neki narod ustvarja svojo državo, državotvornost izkaže s tem, da je sposoben spoštovati pravice vseh, ki živijo na ozemlju te države.« Na začetku so izbrisani izgubili le dokument, a z vsakim dnem so bile posledice hujše: izgubili so zdravstveno in socialno varstvo, možnost preživljanja, dom, celotno življenje, ki so si ga zgradili v letih in desetletjih prej. Danes so na vrsti »drugi« …

V javnosti se pogosto oglaša tudi v zvezi s sovražnim govorom, ki je z družbenimi omrežji postal tako zelo viden. Seveda je svoboda govora ena izmed bistvenih sestavin demokracije, a kot pravi nominiranka, bi se moral vsakdo vprašati, ali s svojim govori pripomore k javni debati in dobrim argumentom, ali pa le ponižuje, žali, zaničuje, širi lažne novice, fabricirane, zmanipulirane podatke …

Dr. Neža Kogovšek Šalamon pravi, da je civilna družba tu (tudi) zato, da državnim organom nastavlja ogledalo. Če državnim organom ni všeč lastna podoba v ogledalu, naj ne mečejo kamnov vanjo. Poskrbeti morajo, da bo podoba v ogledalu spodobna. 

Njen življenjski moto

Ne oziraj se na to, če te v prizadevanju za enakost in pravičnost označujejo za naivnega. Deluj v skladu s svojimi prepričanji in jih nikoli ne pozabi.

Prof. dr. Alenka Malej

morska biologinja in ekologinja

Zakaj je med izbranimi kandidatkami?

V morje se je zaljubila že v otroštvu, ko je neskončno modrino vsak dan opazovala iz Marezig nad Koprom. Naključje je hotelo, da je kot mlada raziskovalka svojo službeno kariero po prvih učiteljskih korakih poučevanja telesne vzgoje v Kopru nadaljevala na Morski biološki postaji Piran Nacionalnega inštituta za biologijo, kjer je bila zaposlena in s katero raziskovalno sodeluje že več kot štiri desetletja.

Priljubljeno raziskovalno področje vodilne slovenske morske raziskovalke so meduze, ki jih proučuje že vse od leta 1977. Številne citirane objave, raziskovalne ekspedicije na skoraj vseh morjih sveta, vodenje različnih nacionalnih raziskovalno-razvojnih projektov doma in v tujini je niso odvrnili od prepričanja, da je morje, o katerem je od daleč sanjarila kot deklica, vendarle najlepše na svetu. Jadran s svojo pestrostjo, odprtostjo, povezanostjo, spremenljivostjo in drugačnostjo v vsakem letnem času jo še vedno navdihuje in strokovno izziva.

Z mednarodnimi aktivnostmi je prof. dr. Alenka Malej pomembno prispevala k večjemu ugledu Slovenije kot morske države. Za svoje dolgoletno raziskovalno delo in več sto objavljenih del je prejela več znanstvenoraziskovalnih nagrad in priznanj. Ne glede na vsa znanstvena odkritja pa za znanstvenico še vedno ostaja izziv, kako raziskovalna spoznanja pripeljati do odločevalcev. Prof. dr. Malejeva namreč opozarja, da je pot do pravih ušes pogosto težka in zavita tudi, kadar je problematika tako očitna, kot so podnebne spremembe, ki ljudem že nekaj let povzročajo veliko gorja, morju pa segrevanje in zakisanost ter posledično ogrožajo morski živelj.

Nominiranka za Slovenko leta 2018 zato brez dlake na jeziku sporoča, da politiki preveč 'mencajo' in ne morejo doseči soglasja za nujne ukrepe, pa bi ga morali, saj časa ni več veliko. Želi si, da bi imela znanstvena odkritja večji pomen ter da bi čim hitreje dosegli zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida, saj da bi morali naravo, katere del je tudi človek, bolj spoštovati. V življenju se je pedagoško predajala tudi mladim, saj so jo strokovne in življenjske izkušnje naučile, da je vlaganje v mladino in njihovo izobraževanje najboljša investicija za vsako družbo.

Zato je vesela, da lahko v zadnjih letih sodeluje tudi v programu First Lego League, ki v 98 državah po svetu mlade spodbuja k robotiki, naravoslovju in tehnologiji, predvsem pa k raziskovalnemu razmišljanju in življenju. 

Njen življenjski moto

»Posebnega življenjskega mota nimam, se pa lahko poistovetim z rekom Alberta Einsteina: Najlepše darilo narave je, da nam razveseljuje pogled in omogoča, da to, kar vidimo, poskušamo razumeti.«

Mag. Irena Deželak

univ. ekon., karizmatična predavateljica in ena najboljših poslovnih trenerk v Sloveniji

Zakaj je med izbranimi kandidatkami?

Na številnih predavanjih, seminarjih in delavnicah je nagovorila več deset tisoč slušateljev, ukvarja se s temami, ki so bile dolgo zamolčane, v zadnjih letih pa počasi, a vztrajno preplavljajo poslovni svet. Ena takih je čustvena inteligenca v delovnih okoljih. Njena osebna izkušnja s čustveno inteligentnim vodenjem sega daleč nazaj, ko je, kot pripoveduje, pri vodenju sama naredila prenekatero napako.

A iz teh in predvsem trdega študija uspešnega vodenja doma in na tujem se je naučila, kako čustveno inteligentno vodenje vpliva na odnose v delovnih okoljih, zadovoljstvo zaposlenih in na dobre poslovne rezultate podjetij. Svoje študente na Fakulteti za management in pravo v Ljubljani in vodjem različnih slovenskih podjetij zdaj ozavešča o pomenu čustveno inteligentnega vodenja, ki zaposlene navdaja z občutki sprejetosti, spoštovanosti in slišanosti ter jih najgloblje motivira za delo.

Nominiranka za Slovenko leta 2018 je prepričana, da bi delodajalci, če bi se zavedali, da motivacija za delo izhaja izključno iz čustev, znali to s pridom uporabiti v delovnih procesih in pomembno izboljšati svoje poslovne rezultate, saj so različne raziskave potrdile neposredno pozitivno korelacijo med predanostjo zaposlenih in čustveno inteligentnostjo vodij. A v praksi vse prevečkrat opaža arogantno vodenje, slabo organizacijsko klimo, nizko moralo, nezadovoljne in celo prestrašene zaposlene, kar posledično vodi v slabo poslovanje.

Ženske v takih delovnih okoljih trpijo še bolj, saj je globoko bistvo žensk skrito v sodelovanju, in ne tekmovanju, poudarja mag. Irena Deželak. Čustveno inteligentno delovno okolje pa je pomembno ne le z vidika posameznikov, ki se kot nezadovoljni zaposleni domov vsak dan vračajo kot živčne razvaline, ampak tudi družbe, saj so družine zadovoljnih zaposlenih srečnejše, kar vodi v bolj harmonično in produktivno družbo.

In medtem ko mag. Irena Deželak izobražuje druge, so njo v življenju največ naučili njeni trije otroci. Ena najpomembnejših lekcij, ki jih je prejela od svojih otrok, pa je, da se je treba sleherni dan stisniti in pocrkljati s svojimi dragimi. 

Njen življenjski moto

Naše globoko bistvo je skrito v dajanju. Takrat nam resnično zapoje duša in zaigra srce.

Mojca Odar

gorska reševalka in učiteljica

Zakaj je med izbranimi kandidatkami?

Mojca ima, vsaj na prvo žogo, več različnih talentov. V podružnični osnovni šoli v Srednji vasi pri Bohinju je predana učiteljica razrednega pouka, v prostem času neustrašna gorska reševalka Gorske reševalne službe Bohinj in v resničnem 'prostem času' navdušena gorska kolesarka in turna smučarka, ki v vse svoje dejavnosti vpleta ljubezen do gora. Tako jo boste ob prvem poskusu telefonskega klica najbrž dobili z učenci v hribih, ob drugem na Triglavu, ob tretjem pa vam morda uspe, če le ne kolesari v Himalaji.

Hribi ji pomenijo zelo veliko, saj umirjajo hitri tempo življenja, omogočajo mir, ki je v hrup vsakdanjika neslišen, ponujajo posebne svetlobe in napolnijo dušo za ves teden, ko je človek v dolini, pripoveduje energična Gorenjka. Ker ji hribi toliko dajejo, se je kandidatka za Slovenko leta 2018 pred leti odločila za gorsko reševanje. Podala se je na dolgoletno usposabljanje in postala gorska reševalka. Njeno delo je naporno, lahko tudi nevarno, saj njo in njene kolege od kraja, kamor se lahko pripeljejo z avtomobili, do ponesrečenca največkrat čakajo ure in ure hoda z vso potrebno opremo.

Ob vsakem vremenu, ob vsaki uri dneva. Kadar so razmere najslabše, jim pri reševanju v gorah ne more pomagati niti helikopter in takrat morajo ponesrečenca fizično prenesti v dolino oziroma na kraj, ki je dostopen reševalnemu vozilu. Največ reševalnih akcij je poleti, ko je lahko ista dežurna ekipa gorskih reševalcev tudi nekajkrat dnevno poklicana na intervencijo, kar zahteva izjemne fizične napore in še večjo zbranost in osredotočenost. A za Mojco Odar dileme ni, saj je pomoč človeku zanjo na prvem mestu.

Vsaka reševalna akcija v gorah, ki nima srečnega konca, ji pusti poseben pečat, ki ga čez čas predela, pozabi pa nikoli. V zadnjih letih opaža, da se veliko ljudi nad hribi navdušuje predvsem na družbenih omrežjih, ob tem pa se ne zavedajo, da je treba hribe osvajati postopno in s primerno opremo. Najbolj jo pretrese in hkrati razjezi, ko na planinskih poteh sreča pohodnike, ki se v hribe odpravijo povsem neopremljeni za težavnostno stopnjo, ki so se je lotili in vremenske razmere ali pa kar oboje. V zadnjih letih se je strastna planinka in turna smučarka s skupino prijateljev navdušila tudi nad gorskim kolesarjenjem in lani s kolesom obredla poti v pogorju Anapurne v Himalaji.

Malo na kolesu, malo peš, malo s kolesom na ramenih – naporna pustolovščina, ki pa ji bo za vedno ostala v spominu in zato že komaj čaka, da se spet odpravi v Himalajo. Gorsko kolesarjenje je za Mojco Odar posebna vrsta meditacije. Vztrajnost in trud, da se na najvišje vrhove sveta vedno znova in znova povzpenja peš, s smučmi ali gorskim kolesom, jo izpolnjujeta, saj razgled na vrhu in spust v dolino vse poplačata! 

Njen življenjski moto

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, kajti bistvo je očem nevidno.

Alenka Mozer

profesorica na Gimnaziji Vič v Ljubljani

Je profesorica kemije in mentorica mladih raziskovalcev, ki so se letos že šestič pomerili na mednarodni srednješolski projektni olimpijadi Genius v zvezni državi New Yorku in za svoje raziskovalne naloge s področja naravoslovja in podjetništva letos prejeli kar pet zlatih odličij. A to je le eden izmed številnih raziskovalnih dosežkov dijakov, ki se pod mentorstvom profesorice Alenke Mozer in drugih prizadevnih profesorjev Gimnazije Vič že 20 let medpredmetno uspešno preizkušajo na različnih mednarodnih srednješolskih tekmovanjih. Nominiranka za Slovenko leta 2018 stavi na poglobljeno interdisciplinarno in timsko delo, ki je pogoj za nadpovprečne rezultate, na katere so ponosni tako dijaki kot učitelji.

Je dijake težko motivirati, privabiti k sodelovanju? Sploh ne, pravi profesorica, ki zna v najstnikih zbuditi vedoželjnost in jih motivirati za delo. Alenka Mozer je dinamična, komunikativna, odprta in ambiciozna učiteljica, ki zna tudi zahtevne teme predstaviti tako, da dijake pritegne k sodelovanju in raziskovanju. V svoje delo vlaga veliko dela in truda in to pričakuje tudi od svojih dijakov, sicer napredka ni, pripoveduje profesorica, ki je prepričana, da mladim le odpira vrata v znanje in pojasnjevanje stvari, ki se dogajajo okoli nas. A vsakdo, ki ima stik z najstniki, se bo najbrž strinjal, da je najstnikovo pozornost nemalokrat težko dobiti še stran od šolskega okolja ....

Navdihujoči in entuziastični profesorici viške gimnazije to izvrstno uspeva, leto za letom, iz generacije v generacijo. Alenka Mozer ugotavlja, da je mladim danes na voljo veliko informacij, zato je treba pri poučevanju upoštevati, da že veliko znajo in vedo ter da predavanja ex cathedra preprosto niso več dovolj, temveč je treba posamezne teme pripeti na realne življenjske okoliščine, ki bodo dijakom dovolj zanimive, in jih naučiti kritične presoje. Čeprav se je Alenka Mozer preizkusila tudi na drugih profesionalnih področjih, se je profesorica kemije vedno vrnila k srednješolskemu poučevanju, ki ima zanjo prav poseben čar.

Pravi, da najstniki vedo, kaj je prav in kaj ne, in jo s svojim dojemanjem sveta vedno znova opozarjajo, da odrasli prevečkrat sprejemamo kompromise tudi glede stvari, ki v resnici niso sprejemljive. Mladim ljudem, ki v gimnazijskih letih še verjamejo, da je vse mogoče, ne želi razbliniti iluzij, nasprotno, spodbuja jih, da realne meje, ki jih prinaša življenje, odkrivajo sami. Alenka Mozer verjame, da je učiteljski poklic eden najlepših, saj da pušča sled v življenju mladih, hkrati pa je to tudi poklic, ki zahteva notranjo poštenost, saj najstniki še nimajo mask in jih zato tudi pri odraslih ne tolerirajo.

Njen življenjski moto

Življenje je lepo.

Urša Zgojznik

predsednica društva Ekologi brez meja

Ključno zavajanje trenutnega sistema je, da živimo zato, da nakupujemo. Ko kupujemo, imamo občutek, da imamo veliko izbire, a dejanske razlike med izdelki so neznatne, nakupovanje pa pogosto v prvi vrsti poskus potešitve nekih notranjih potreb in čustev, ki jih z nakupovanjem ne moremo zares zadovoljiti, razmišlja dolgoletna aktivistka in predsednica društva Ekologi brez meja Urša Zgojznik. Društvo Ekologi brez meja je izjemno uspešno čistilno akcijo Očistimo Slovenijo pod geslom Čistimo zadnjič – ozaveščamo za vedno letos organiziralo zadnjič.

Razlog? Divjih odlagališč je za četrtino manj, hkrati pa Ekologi brez meja ugotavljajo, da čistilne akcije niso ustrezen odgovor na sistematično uničevanje narave, temveč se je odpadkov treba lotiti tam, kjer nastajajo. Nominiranka za Slovenko leta 2018 Urša Zgojznik je prepričana, da smo zdaj na potezi vsi, vsak državljan oziroma posameznik, proizvajalci in trgovci. Najboljši odpadek je namreč odpadek, ki ne nastane, kar pa je mogoče doseči zgolj in samo z zmanjševanjem in spremembo potrošnje in posledično proizvodnje. Zato je treba energijo usmerjati predvsem v odločitve, kaj in kako bomo proizvajali in kaj in koliko kupovali, opozarja profesorica matematike in pedagogike. Koncept recikliranja namreč preprosto ni več dovolj, saj nekaterih odpadkov ni mogoče reciklirati, ampak jih v najboljšem primeru le preoblikovati.

Zato je recikliranje zamenjala filozofija nič odpadkov oziroma zero waste. A to ne pomeni, opozarja Urša Zgojznik, neke končne postaje, ampak pot, na kateri šteje prav vsak korak in vsaka dobra odločitev – vsaka slamica manj, vsaka plastenka manj, vsaka plastična vrečka manj, vsak izdelek z manj embalaže manj, vsak nakup cenenih oblačil v nakupovalnih središčih manj, odločitev za vnovično uporabo vsega, kar je mogoče ponovno uporabiti, in pa seveda čim višja stopnja ločevanja odpadkov. Vsak majhen korak na poti v družbo brez odpadkov lahko pripomore k veliki spremembi, zato se ne moremo izgovarjati na politiko in sistem, ampak moramo za svoje ravnanje prevzeti odgovornost zdaj, poziva Urša Zgojznik.

Tudi ali predvsem zaradi ljudi, kot je predsednica Ekologov brez meja, ki znajo javnost na verodostojen, avtentičen, zdravorazumski, in ne radikalen način motivirati k razmisleku, kako pomembno je vsak dan sprejemati dobre odločitve in kako lahko prav vsak med nami pripomore k zmanjšanju kopičenja odpadkov, ki preplavljajo planet, se Slovenija po indeksu EPI uvršča med najbolj čiste države. In glede na to, v kako res lepi, zeleni, gozdno rjavi in modri deželi živimo, je vsak odpadek, ki bi ga lahko preprečili ali mu omogočili vsaj življenje v ponovni uporabi, še večji greh. Planet Zemlja si bo, kot verodostojno pripoveduje Urša Zgojznik, namreč vedno opomogel, saj je preživel že milijone let. Edino relevantno vprašanje torej je, ali z ljudmi in drugimi živimi bitji ali brez teh!

Njen življenjski moto

Vedno imamo možnost izbire. Če nič drugega, lahko na stvari pogledamo drugače.

Matea Benedetti

modna oblikovalka luksuznih ekoloških kreacij

Modna oblikovalka luksuznih trajnostnih kreacij Matea Benedetti je ustvarjalka z izostrenim občutkom za estetiko in hkrati tudi za vrednote, kot sta čisto okolje in pravično plačilo za opravljeno delo vseh v modni industriji. Modna industrija, takoj za naftno in mesno, namreč najbolj obremenjuje okolje. Ker to ni skladno z njenim vrednostnim sistemom, je Matea Benedetti dolga leta delala kot kostumografka v teatru. Vseskozi pa je v njej tlela želja, da bi ustvarila blagovno znamko, v katero bi lahko vpela vrednote trajnostnega razvoja.

Torej blagovno znamko, ki ne onesnažuje zraka, vode in zemlje in ki lahko zagotovi pravično plačilo vsem, ki jo soustvarjajo. Jasna vizija, močna želja in pogum so jo po 20 letih potegnili iz gledališča in modna oblikovalka je začela ustvarjati luksuzne ekološke kreacije, za izdelavo katerih uporablja materiale, kot so zavržene plastenke, ananasovi listi, jabolčno usnje, ki ga pridobijo iz ostankov pri pridelavi jabolčnega soka, konoplja, bambus, svila in podobno. Ko je na glas razmišljala o ekološki modi, so se ji številni, prepričani, da ji s tem ne more uspeti, smejali. A Matea Benedetti je sledila svoji intuiciji, čeprav ni vedela kam, če sploh kam, jo bo ta pripeljala in ustvarila inovativno blagovno znamko Matea Benedetti, ki je požela veliko pozornosti in občudovanja.

Luksuzni unikatni kosi sicer niso poceni, a Benedettijeva je prepričana, da so cene ob ustreznem razmisleku in spremembi potrošniškega pristopa dostopne. Benedettijeva meni, da se je pomembno zavedati, kaj s cenenimi izdelki zares dobimo, podpiramo in predvsem, kaj s tem povzročamo okolju in svojemu zdravju, zato naj namesto treh kosov oblačil razmislimo raje o nakupu enega, ekološko in zdravstveno neoporečnega, s katerim bomo nekaj dobrega storili za zdravje planeta in zase, ga uporabljali dlje in ga sami pri sebi cenili bolj.

Nominiranka za Slovenko leta 2018 opozarja, da moramo tako posamezniki kot tudi velika in mala podjetja spremeniti navade in način proizvajanja stvari, saj se čas za spremembo odnosa do okolja in zmanjšanje izpustov CO2 dejansko izteka, podnebne spremembe namreč niso prihodnost, ampak že nekaj let sedanjost. Zato kreira oblačila, ki ne obremenjujejo planeta, in uporablja le materiale, pri izdelavi katerih so pod nadzorom prav vsi vidiki proizvodnje, od semena, barvanja, predelave, plačila ustvarjalcem in do končne prodaje.

Trajnostna moda zahteva stalno učenje, raziskovanje in seveda ustvarjalnost ter iskreno vero, da lahko prav vsak posameznik pripomore k boljšemu življenju in prihodnosti vsega živega. Matea Benedetti je markantna vizionarka, markantne in inovativne pa so tudi njene resnično posebne kreacije.

Njen življenjski moto

I am the creator of my future. (Vsak je ustvarjalec svoje prihodnosti.)

Mag. Željka Platzer Papič

učiteljica verouka in slovenskega jezika v zamejstvu

S svojim zgledom dokazuje, da lahko uresničimo skoraj vse, kar nam je zares pomembno. Po maturi na Biotehniški šoli Rakičan Željka Platzer Papič v domačem okolju ni dobila dela, odselila se je čez mejo in v Avstriji začela kot čistilka. Ko se je naučila nemškega jezika, je četrt stoletja opravljala različna dela v turizmu in hotelirstvu, bila je pomožna delavka, natakarica, zadnja leta receptorka. Ker je svoji hčeri preživljala kot samohranilka, je pogosto opravljala več služb hkrati. Dela je vedno dovolj za vse, če si le za delo pripravljen poprijeti, meni Željka Platzer Papič in še, da lahko posameznik doseže vse, če hoče.

Nominiranka za Slovenko leta 2018 je hotela veliko in zmogla še več. Postavila si je jasne cilje, jih negovala, prepoznala priložnosti in jih tudi uresničevala. Drugega za drugim. Ko je starejša hči vstopila v osnovno šolo, so na šoli ugotovili, da v obmejnem avstrijskem Murecku nimajo učitelja slovenskega jezika, zato je slovenščino otroke začela poučevati kar sama. Toda še pomembneje kot poučevanje jezika se ji je zdelo, da avstrijskim otrokom predstavi Slovenijo in poveže šole z obeh strani meje. Po desetletju poučevanja slovenščine v različnih osnovnih šolah v zamejstvu se je pri 40 letih lotila pedagoškega študija religiologije v Celovcu.

Za poučevanje je namreč po odločitvi šolskega inšpektorja potrebovala formalno pedagoško izobrazbo in jo tudi pridobila. Toda za Željko Papič Platzer to ni bilo dovolj. Ob nočnem delu receptorke in dveh otrocih se je po diplomi vpisala še na magistrski študij religiologije in pri 52 letih tudi magistrirala. Medtem ko je dodiplomski študij opravila predvsem zaradi službe, se je za podiplomskega odločila iz radovednosti. Vzgojena ateistka se za vero namreč ni zmenila vse do 35. leta starosti, ko je opravila birmo. Odtlej, pripoveduje Platzer Papičeva, se ji je življenje, ki jo je večkrat preizkušalo in do nje ni bilo prizanesljivo, povsem spremenilo. Spremenilo na bolje. Hvaležna je za zdrava otroka, starše in moža, ki ga je spoznala v zrelih letih, ter pot do Boga.

Hvaležna pa je tudi za vse slabe stvari, ki so se ji zgodile v življenju, saj brez njih ne bi posegla po svojih ciljih. Zavidljivo pogumno in pristno ter nalezljivo vztrajno in osredotočeno gospo so življenjske izkušnje naučile, da se je za tisto, v kar verjamemo, vredno potruditi, da je dobre priložnosti treba prepoznati in jih zagrabiti ter da se je vsega v življenju, ki nam ponuja ogromno, treba lotevati polno, z dušo in telesom. In Željka Platzer Papič nedvomno se. Zaradi njene neutrudne volje, pripravljenosti za delo in učenje, se zdi, da njen magisterij še zdaleč ni zaključek, temveč šele začetek.

Njen življenjski moto

Če ti pravijo, da se nekaj ne da, je to znak in izziv, da se lotiš dela.

 

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del