Prekariat: Drobljenje delavskega razreda

8. 6. 2018 | Vir: Jana
Deli
Prekariat: Drobljenje delavskega razreda (foto: shutterstock)
shutterstock

Osemurni delavnik in druge delavske pravice, ki so jih pred več kot 130 leti v Čikagu, potem pa tudi drugje po svetu izborili delavci v krvi, so čedalje bolj na preizkušnji.

Z globalizmom in neoliberalizmom se je pojavil tudi nov delavski razred, prekariat, za katerega delavskih pravic, ki jih imajo številni za samoumevne, kot so pravica do bolniške odsotnosti, dopusta in osemurnega delovnika, ni več.

V Sloveniji strmo naraščajo prekarne ali tako imenovane negotove oblike dela. Po podatkih Eurostata iz leta 2016 je v Sloveniji v prekarnih oblikah dela več kot 75 odstotkov mladih, kar nas postavlja na prvo mesto po številu prekarnih zaposlitev med mladimi v EU.

Kako je biti v koži prekarnega delavca

Novinarka, ki je želela ostati anonimna, pove, da v novinarstvu dela že od svojega 16. leta in da v življenju, zdaj je stara 37 let, še ni imela redne zaposlitve. Tako ima manj kot dve leti priznane delovne dobe. »To je počasno umiranje na obroke,« slikovito opiše svoj položaj. Trenutno ima svoj s. p., prej je delala prek avtorskih pogodb, vendar so plačila nizka, ne prihajajo redno in nikoli ne ve, ali bo sploh dovolj prihodka, da poravna socialne prispevke. »Delaš kot živina, zaslužiš od 600 do 800 evrov, od tega daš 300 evrov državi,« opisuje. Nima otrok, saj si družine z nerednimi in nizkimi prihodki ne more privoščiti.

Mama samohranilka in prekarna delavka, ki je prav tako želela ostati anonimna, že vrsto let dela na enem od javnih zavodov prek s. p. Ko je zbolela za rakom, je šla zjutraj najprej na kemoterapijo, potem pa v službo, saj prekarni delavci nimajo pravice do bolniške odsotnosti. Ker si ni mogla privoščiti izpada dohodka, saj se je bala deložacije, je vse slabosti stoično prenašala in svoje delo kljub kritičnemu zdravstvenemu stanju redno in vestno opravljala. Osem mesecev je trajalo njeno zdravljenje, ki ga je opravila brez bolniške odsotnosti. Danes, k sreči ozdravljena, priznava, da ne ve, kako je sploh zmogla.

Črt Poglajen je politolog in urednik spletnega portala Skozi oči prekariata, ki se posveča proučevanju prekarnosti in prekarnih oblik dela. V dveh zbornikih strokovnih intervjujev na temo prekarnosti Skozi oči prekariata: brez konsenza in Skozi oči prekariata: čas za konkretne spremembe osvetli aktualen in pereč problem prekarnih delavcev v Sloveniji. Ugotavlja, da se je s prekarizacijo trga dela treba soočiti, saj vpliva na življenje vseh ljudi in vseh družbenih skupin; tako tistih, ki so zaposleni v atipičnih ali prekarnih oblikah dela, kot tistih, ki so zaposleni redno. Ali kot je rekel italijanski filozof Franco Berardi - Bifo:

»Prekarizacija je val, ki bo zajel vse, ki so zaposleni, ker se bodo ob postopnem rušenju pravic posameznega segmenta delavstva začele rušiti tudi pravice vseh ostalih.«

»Naraščajoča prekarnost bo sesula pokojninski zdravstveni sistem, socialni sistem ... vse sisteme, ki znotraj socialne države varujejo posameznika,« svari Črt Poglajen. »Prekarci pogosto vplačujejo minimalne prispevke v državno blagajno, saj so njihovi zaslužki nizki, včasih tudi mnogo nižji od zakonsko določene minimalne plače, saj ta za prekarce ne velja. Po drugi strani pa so potrebni več socialne pomoči, saj so pogosto pod pragom revščine,« poudarja Črt Poglajen. Zaradi intenzivnega dela in zaradi slabih pogojev dela imajo prekarci večje možnosti, da se na delu poškodujejo ali celo postanejo invalidi, kar pomeni, da postanejo 'breme' za zdravniško blagajno. Ali pa jim delodajalci – zaradi nižjih obdavčitev – plačo delno izplačujejo na roke, kar pomeni, da bodo imeli zelo nizko pokojnino in bodo za preživetje odvisni od drugih socialnih transferjev. Naslednji primer prekarnega delavca iz pristanišča Luke Koper, ki dela za zunanjega izvajalca pristaniških storitev (IPS–ov), ta problem zelo nazorno oriše. Izvajalci pristaniških storitev so neke vrste posredniki delovne sile. Pristaniški delavec, ki je hotel ostati anonimen, pravi, da mesečno naredi tudi po 300 ur. »Pogoji dela so zelo slabi, vendar nimam izbire, moram preživljati svojo družino,« pravi. 'Gazda' mu del plače izplača kar na roke. Zaveda se, da ko bo šel po 40 letih garanja v pokoj, bo njegova pokojnina tako nizka, z njo ne bo mogel preživeti.

Neenotno o tem, kdo so prekarci

Čeprav je prekarcev veliko, pojav ni opredeljen, kot bi bilo treba, da bi se problemov lotili celovito in jih dejansko začeli reševati, poudarja Črt Poglajen in dodaja, da so razlike v razumevanju prekarnosti dih jemajoče. Zaradi ogromnih razlik, ki jih imajo pri razumevanju pojma socialni partnerji, ima človek občutek, da govorijo o treh različnih stvareh. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ocenjujejo, da v prekarnih oblikah dela od 13 do 15 odstotkov delovnega prebivalstva. Identificirajo jih kot tiste, ki delajo v nezakonitih oblikah dela. So espeji, vendar obstajajo vsi elementi delovnega razmerja in bi jih delodajalec moral zaposliti. Akademiki, kot so ekonomisti, sociologi, pravniki, politologi in predstavniki medicine dela, ki se ukvarjajo tudi s prekarnim delom, pa ocenjujejo, da je v prekarnih oblikah približno 32 odstotkov vseh zaposlenih. Civilna družba, katere vidni predstavnik je Gibanje za dostojno delo, ki je osnovalo tudi sindikat prekarcev, pa celo ocenjuje, da je prekarnih oblik dela kar 42 odstotkov. Drug ekstrem so predstavniki gospodarske zbornice, ki menijo, da je takšnih oblik dela samo 1,5 do največ 2,5 odstotka. Če poenostavimo: vlada, delodajalci in gospodarska združenja navadno za prekarne zaposlitve označijo tiste vrste zaposlitev, ki zajemajo samozaposlene in zaposlene po avtorskih in podjemnih pogodbah. Ljudje, ki v negotovih razmerah delajo, stroka, sindikati in drugi aktivisti pa opozarjajo, da ima tudi agencijsko delo, delo za določen čas in delo za skrajšani delovni čas povsem jasne elemente pre­karnosti in da bi bilo v to skupino treba vključiti tudi to. »K urejanju težave bi morala država pristopiti osredotočeno in aktivno,« pravi Črt, »da dobimo socialne partnerje in stro­ko skupaj, definiramo pojem prekarnosti, obseg pojma, ga merimo na letni ravni v kontinuiranem obdobju in na podlagi tega ocenimo in predvidimo, kakšne so posledice prekarnosti.«

»Prekarno delo je negotovo in ta negotovost spodkopava temeljni občutek varnosti pri posamezniku, kar vodi v različne duševne težave v smislu anksioznosti, stresa, depresije in psihosocialnih obolenj,« pravi dr. Nataša Dernovšček Hafner s Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. »Posledica stalnega stresa, ki jih s seboj nosijo takšne negotove oblike zaposlitev, pa povzročajo depresije, kar je tudi vidno v vse večji porabi antidepresivov in drugih zdravil za psihične težave,« še dodaja. V knjigi Črta Poglajna pa dr. Metoda Dodič Fikfak s tega istega inštituta opozarja tudi na rast somatskih bolezni, kot sta povišan krvni tlak in povišan sladkor, ki so posledica stalnega stresa.

Delavci, ki jih statistika skriva

Dr. Aleksander Doplihar, vodja ambulante Probono za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja v medijih, že leta opozarja, da je poleg beguncev in brezdomcev med njegovimi pacienti brez zdravstvenega zavarovanja tudi čedalje več prekarcev, espejevcev, ki si ne morejo privoščiti plačevati zdravstvenega zavarovanja. Pravi, da jih statistika skriva, saj niso nezavarovani, temveč imajo zdravstveno zavarovanje zamrznjeno, s tem pa so tudi brez pravic, ki jih zdravstveno zavarovanje zagotavlja.

»Prekarci pa niso izpostavljeni samo zdravstvenim tveganjem – temveč so tudi izključeni iz družbe; nimajo ne časa ne energije za prijateljstva ali kakršnakoli družabna udejstvovanja, pogosto pa jim zmanjkuje časa tudi za družino,« opaža Črt.

Miša Gams, mama in prekarka z magisterijem iz antropologije, temu pritrjuje. V intervjuju v zadnjem Poglajnovem zborniku pove, da materinstvo in prekarstvo težko združuje. »Ko se otroci prva leta privajajo na življenje v vrtcu, so bolezni zelo pogoste. Zato se velikokrat zgodi, da te pokličejo sredi delavnika in ti povedo, da moraš priti po otroka, da se njegova bolezen ne bo razširila še na druge. Delodajalec pa od tebe želi, da si vedno na voljo. Poznam veliko mamic, ki jim vloge matere in prekarke ni uspelo združiti, in so zato v zelo slabem finančnem položaju,« pripoveduje. Miša Gams na svoj ter na položaj prekarcev na splošno opozarja z javnimi nastopi. Najbolj znana akcija, ki se je je lotila, je čiščenje čevljev na Prešernovem trgu, da bi opozorila na težak položaj izobraženih prekarnih delavcev. Sicer pa je opravljala različna dela prek študentske napotnice, podjemne ali avtorske pogodbe. Odprto ima tudi dopolnilno delo, da se lahko loti sezonskih opravil, kot je nabiranje gob ali čemaža. »Človek se mora v danem sistemu zanesti na vse forme, ki so mu na voljo, včasih celo delo na črno,« še dodaja. Njena najtežja delovna izkušnja je bila v proizvodnji elementov za pralne stroje. »V tovarni so nam skoraj vsak teden dvigovali normo,« pripoveduje. »Norma je bila tako visoka, da delavci niso imeli časa niti za malico. Nihče jim sicer ni rekel, da si odmora za malico ne smejo vzeti, je bilo pa jasno, da se normi ne bodo mogli niti približati, če si vzamejo zakonsko predpisan čas za obrok. Če si hotel na WC, si moral najti zamenjavo, drugače si moral delati vse dotlej, dokler je nisi našel.« Posledice tega intenzivnega in stresnega dela so se zelo hitro pokazale na zdravju zaposlenih. »Pojavljali so se migrene, bolečine v hrbtenici, dehidracija, opekline in stres,« našteva Miša.

Prekariat: Drobljenje delavskega razreda

Prekarci, združite se!

Apatičnost vlada tudi med številnimi prekarnimi delavci v smislu, da bi se sindikalno organizirali, da bi izboljšali svoj položaj. Namesto da bi se združili in borili za svoje pravice, Miša ugotavlja, da so prekarni delavci med seboj tekmovali. Čeprav jih druži strah, da bodo postali odvečni in zato brezposelni, jih to ne združi. Kar je slabo. In dodaja: »Namesto solidarnosti se razvija prepričanje, da posameznika na poti do cilja in do varnejšega položaja ovirajo le konkretni sodelavci, ki zasedajo mesta, ki si jih sam želi. Zato ljudje pritisk in energijo usmerijo proti kolegom, namesto da bi skupaj zahtevali boljše pogoje za vse.«

Črt Poglajen opozarja, da je med prekarci čedalje več političnih abstinentov. »Ker se problemi prekarcev ne naslavljajo, ne pridejo na volišča,« opozarja. To smo lahko jasno videli v predvolilnih soočenjih, saj o prekarnosti politika ni povedala skorajda nič. Črt prav tako opaža, da dejanske komunikacije med prekarci ni, ker zanjo nimajo ne časa ne energije. Do določene mere prevzamejo zunanje vrednote, kot sta tekmovalnost in prepričanje, da si si kriv sam, če nisi uspešen. Za neuspeh ne krivijo sistema, temveč izključno sebe, češ da niso dovolj pametni, niso dovolj zavzeto poskušali ali si uspeha niso dovolj želeli. Takšen tip individualizma – vsak se sam bori za preživetje proti drugim – v nasprotju s solidarnostjo, s pomočjo katere bi se skupaj borili za izboljšanje položaja, pa ni ustrezen za dobro pogajalsko izhodišče prekarnih delavcev. »Država ni pravičnik in se prilagaja tistim, ki imajo moč. Delavcem se prilagodi samo takrat, kadar je njihova volja dobro artikulirana, skupna in njihova energija povezana,« pravi Črt.

Ko bo družba prepoznala nevarnosti prekarstva

»Gibanje za dostojno delo sicer poskuša vzpostaviti dialog med temi zelo razdrobljenimi prekarnimi skupinami, kjer so ljudje vseh vrst, poklicev in izobrazb. Občasno organizirajo okrogle mize in se o tej pereči temi pogovarjajo ter iščejo rešitve. Vendar na takšen način problematika ostaja znotraj diskusije prekarcev samih in se širše družbe ne dotakne,« meni Črt Poglajen. Ključno je, da družba prepozna nevarnosti tega fenomena in zahteva spremembe na tem področju, saj prekarnost s seboj prinaša uničenje socialne države, kot jo poznamo, in nas peha v divji neoliberalizem. Zato se je Črt – da bi tematiko približal čim širšemu krogu ljudi, odločil, da o prekarstvu poglobljeno spregovori z akademiki, raziskovalci, kulturniki, umetniki in politiki in pogovore objavi v svojih dveh zbornikih. »Cilj je poglobiti družbeno zavest, da je prekarnost problem nas vseh. Če ti pred mikrofon pokličeš politike ali znanstvenike in z njimi govoriš o neki določeni temi, se morajo o tej temi poučiti in pripraviti ter o tem tudi zelo intenzivno razmisliti. Če želiš iskati ideje za konkretne ukrepe, govoriš s prekarci, če pa želiš neprekarcem pojasniti, da prekarnost ni nekaj finega, nekaj, kar bi človeku odpiralo horizonte, pa o problemih govoriš z ljudmi, kot so Ervin Hladnik Milharčič, Milena Zupančič, Igor Samobor, nadškof Zore ali Milan Kučan. S prekarci o prekarnosti govoriš vsebinsko, to ljudi bolj pritegne, da začnejo o tem razmišljati in govoriti. Kajti čeprav je prekarcev veliko, je bila dolgo časa to marginalizirana tema. Zdaj pa smo, korak za korakom, prišli do tega, da se je tema prekarnosti začela družbeno odpirati.« Poleg tega Črt meni, da je predvolilni čas kot nalašč za to, da se o tej temi spregovori tudi s političnimi kandidati in strankami – to, kar bodo obljubili v predvolilnem času, bo črno na belem zabeleženo, zato bo obljube o ukrepih težje vzeti nazaj in bodo do neke mere zavezujoče. »Znotraj določenih struktur, tudi prekarcev, mi je bilo očitano, češ kako se lahko pogovarjam o prekarstvu z nekom, ki je prekarnost ustvaril. Vendar je ta pogled poenostavljen. Smo v demokratičnem parlamentarnem sistemu in nihče drug kot izvoljene stranke ne more začeti sistemsko odpravljati prekarnosti, zato je treba pritiske ustvarjati točno na te ljudi. Pomembno je, da jih k temu pripeljemo. Vse. Ne glede na politično pripadnost.« <

Besedilo: Vanja Kovač // Fotografije:Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju