Potem, ko nas je že pred meseci udarila novica, da je notorični Kremelj prepovedal uporabo kletvic v knjigah, filmih, glasbi, gledališču in celo na blogih, nas je zanimalo, kako je s preklinjanjem v glasbi tudi sicer.
Ruska umetnost je skratka od julija lani v filmu, gledališču in na koncertih med drugim osiromašena za besedne krasote: khuj ('kurac'), pizdec ('odjebi' ali 'jebeno dobro' (odvisno od konteksta), jebat (isto kot pri nas) in bljad ('kurba'). Če boste na ruskih tleh ustvarili sočen raperski komad in se zatekli k uporabi katere od tovrstnih besed, vas bo doletela kazen od 50 pa tja do dobrega jurja evrov.
Številni so to potezo že ocenili za pretkano uvedbo cenzure in postopno omejevanje informacij in uporabe jezika. Iz čiste lingvistične ljubezni in spoštovanja do vseh ravni jezikovne zgradbe, iz spoštovanja do praškega lingvističnega krožka, de Saussurja, Jakobsona, Chomskega, Toporišiča in Pogorelčeve, ter potemtakem do žmohtnih kletvic, smo zato takoj začeli poslušati skladbe, za katere bi v Rusiji dobili po ... Kako je z vsako prohibicijo, pa vemo. Ozaveščati ljudstvo je pač veliko teže, preprosto po puritansko prepoveš ... Toda preidimo k bistvu tega pisanja.
Skladba z največ kletvicami. Se spomnite, ko je leta 2004 na MTV prišel komad Hollaback Girl? Pela ga je blond raketa Gwen Stefani. Besedilo je bilo le kup zvočnih mašil, saj so morali 38-krat prekriti shit. Kar pa ni niti blizu Fatboy Slimovemu hitu Fucking In Heaven, v katerem se naslovna kletvica pojavi kar 120-krat. Rekorder, zapisan celo v Knjigi rekordov, pa je vsekakor Real Nigga Roll Call, rapersko čudo, v katerega je Lil' Jon natlačil kar 295 kletvic.
Prva kletvica v popularni skladbi. Tule se kar ne morejo odločiti, kaj je res in kaj ne. Uradno se govori, da je bil prvi fuck v popularni skladbi izrečen leta 1938 v komadu Old Man Mose, ki ga je s Patricio Norman prepeval Louis Armstrong. Pa čeprav je šlo v bistvu prej za šum v izgovarjanju besede bucket ('vedro'), ker so ga vsi preprosto prepevali ... fuck it ('jebat ga'). Umetniška svoboda dovoljuje raznolike interpretacije. Manj prostora za interpretacije je pustil Elton John, ko je leta 1974 v BBC-jevi oddaji Top of the Pops predstavil zgovoren komad The Bitch Is Back. A že takrat besede bitch ('psica') niti niso več imeli za hujšo verbalno kršitev. Zato je bilo bolj zabavno leta 1978.
Če vam Armstrongova fonetična kletvica in Eltonova psica nista po godu, vas potemtakem morda prepriča komad Who Are You rokerskega ansambla Who, ki ga nekako uradno štejejo med prve pop izdelke z jasno izrečeno kletvico. Verz Who the fuck are you? ('Kdo zafuka si ti?') se v originalni različici skladbe na albumu ponovi dvakrat, ohranjena pa je celo v britanski radijski različici. Za bolj občutljive ameriške poslušalce so seveda obe kletvici iz radijske različice umaknili.
Najbolj preklinjajoč izvajalec. Kdo lahko natrosi več kletvic v minuti kot pijan Irec? Razdražena Irka, očitno. Sinead O'Connor, nenehno jezna na ta hudičevi svet in vse, kar po njem gomazi, se ne prebije niti čez enostavčne medijske izjave, ne da bi ob tem nastrelila za pest kletvic. Ko ji je Prince, ki je napisal njen zimzeleni hit Nothing Compares 2 U, potožil, da preveč preklinja, mu je zato preprosto rekla: »Odjebi.«
Slaba cenzura. Če ne piska, dodajo le nemi zvok. Včasih prilagodijo kar celotno skladbo, kot so leta 2010 zabavni hit Fuck You iz grla Cee Lo Greena predelali v Forget You, da so milim uhljem MTV-jevih poslušalcev prihranili to nekulturno izrazoslovje. Jim jo je pa cenzura zagodla leto poprej, ko se je zaradi viralne internetne kampanje skupina Rage Against The Machine s komadom Killing In The Name znašla na vrhu britanske božične lestvice, kjer običajno tiči kakšna bedasta popevka iz nedrja X Factorja. Tako so na popularni postaji Radio 5 Live namesto brstečih najstnikov nastopili jezni rokerji antiestablišmenta in v eter – navkljub dogovoru, da ne bodo preklinjali – nastrelili kopico kletvic.
Ob koncu tega preklinjajočega popotovanja naj še poudarimo, da verjamemo, da bodo svojemu novemu zakonu sredinec pokazali tudi številni ruski ustvarjalci – ne nazadnje so tamkajšnji glasbeniki znani po tem, da se jim, milo rečeno, jebe za sistem. A bodo gulagi spet polni, tavariš Putin?
Darjo Hrib
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču