Odbojkarica Iza Mlakar: “Pretehtal je razum”

Odbojkarica Iza Mlakar: “Pretehtal je razum” (foto: Foto: Osebni Arhiv) Foto: Osebni Arhiv
Vir: Story
28. 6. 2020

Pri 24 letih je svojo odbojkarsko pot zaključila ena najboljših slovenskih odbojkaric Iza Mlakar. Korošica je v svoji športni karieri dosegla izjemne uspehe, zadnje leto pa je branila barve italijanskih in evropskih klubskih prvakinj Igor Gorgonzola iz Novare.

Kot nam je zaupala, je pri odločitvi, da se bo posvetila študiju medicine, prevladal razum. Zadnji čas je namreč z veliko težavo združevala dve njej tako ljubi področji: odbojko in medicino.

Z veliko truda in odrekanj ji je nekaj let uspevalo, kaj kmalu pa ji je postalo jasno, da obe področji zahtevata popolno predanost. Slovenska reprezentantka prihaja iz odbojkarske družine, odbojkarsko pot pa je pri rosnih letih začela v Odbojkarskem klubu Prevalje.

Iza Mlakar

Pri samo 16 letih se je preselila v Maribor in tamkajšnjemu klubu Nova KBM Branik pomagala na poti do številnih uspehov. Že v prvi sezoni so Mariborčanke osvojile srednjeevropsko ligo in naslov slovenskih prvakinj, skupaj pa so do odhoda Mlakarjeve v svojo vitrino postavile kar 11 lovorik. S tem se je njena bleščeča odbojkarska kariera šele dobro začela. Korošica je prispevala svoj delež tudi pri doseganju največjega slovenskega ženskega ekipnega športa – srebrnega odličja na svetovnem prvenstvu do 23 let, sama pa bila kot najboljša korektorica uvrščena v idealno postavo tekmovanja. Odločitev, da sklene odbojkarsko pot, je bila tako vse prej kot lahka.

Predstavljam si, da je bila to za vas ena najtežjih življenjskih odločitev?

Res je, zelo težka. Obe področji imama neizmerno rada, a prišel je trenutek, ko sem se morala odločiti. Dolgo sem premišljevala, nikakor ni šlo za hipen nagib.

So morda na vašo odločitev vplivale tudi razmere zadnjih mesecev, ko je šport enostavno obstal?

Virus ni vplival na mojo odločitev. Čeprav bi se sezona končala maja, bi o tem najverjetneje začela razmišljati po koncu te. Morda je virus le pripomogel, da sem začela bolj realno gledati na svoje življenje. To, kar se je zgodilo, je bilo neizogibno. Če se ne bi odločila letos, bi se pa naslednje leto. Vpisala sem se na študij, ki zahteva popolno predanost. Že če študent medicine nima obštudijskih aktivnosti, ima zadosti dela. Zadnja leta mi je še nekako uspelo usklajevati študij in odbojko, vendar časa za kaj drugega ni bilo.

Kako pa vam je uspelo združevati dve področji, ki zahtevata vso predanost?

Uh, z veliko mero discipline. Moj dan se je začenjal ob šestih, včasih tudi petih zjutraj. Morala sem biti zelo organizirana, imeti sem morala vse načrtovano do zadnje minute. Usklajevati sem morala treninge z učenjem in vajami.

Ste se zavedali, da bo zahtevno, že ob v vpisu na univerzo?

Seveda. Že v gimnaziji sem morala usklajevati odbojko s šolskimi obveznostmi, medicina pa je še neprimerljivo bolj zahtevna. To mi je bilo jasno. A medicina je moja velika ljubezen – tako kot odbojka. Prvo leto sem poskusila in uspelo mi je. Potem sem nadaljevala in opravila dva letnika, v tretjem pa so predmeti že tako obsežni, da je skorajda nemogoče. Veliko je seminarjev in vaj, ki zahtevajo človeka v celoti. Za nekoga, ki ob tem trenira še ekipni šport, kjer se treningi uravnavajo po urniku skupine, ne posameznika, pa je to skorajda nemogoče.

Kaj je na koncu pretehtalo?

Predvsem to, kje se vidim čez deset let. Sem oseba, ki ima stvari rada načrtovane vnaprej. Pretehtal je razum. Če bi se odločala s čustvi, bi verjetno še 15 ali vsaj 10 let igrala odbojko. A postalo mi je jasno, da mi bo brez poklica težko. Ne vem, kako bi se moja odbojkarska kariera odvila čez deset let, poklic pa je nekaj, kar si želim doseči. Športne cilje sem uresničila, motivacija, ki sem jo čutila pred petimi leti, ni bila več enaka.

Kakšne so razmere v ženski odbojki? Že vaši moški kolegi trdijo, da odbojka ni donosen šport, s katerim je mogoče preskrbeti nekaj rodov.

Zagotovo je to res, vendar se v življenju odločam za stvari, ki me izpolnjujejo. Če bi igrala le odbojko, ne bi bila srečna. Zdaj, ko sem izbrala medicino, pa bom pogrešala odbojko. Hkrati sem zelo izpopolnjena, ker sem dosegla vse, kar sem si v športu želela. V odbojki ni mogoče zaslužiti milijonov, kot se to dogaja pri nogometu. Prihodnost igralca vse do konca ni zagotovljena. Vendar se sama ne ravnam po denarju, temveč je bistveno tisto, kar me izpopolnjuje v življenju. Pomembno je, da počneš tisto, kar te osrečuje. Tudi v medicini je treba vložiti veliko truda in dela, da se prebiješ na določen položaj.

Iza Mlakar

Po koncu minule sezone ste sprejeli sanjsko ponudbo in se preselili v Italijo, v najmočnejšo ligo na svetu. Tudi to vas ni prepričalo, da bi v odbojki ostali še malce dlje?

Priložnost v Italiji je bila odločna življenjska izkušnja, a dobro vem, kaj hočem. Italija je za odbojko kot NBA v košarki. Povsem drug svet. Profesionalizem. Ta odlična izkušnja bi me brez težav prepričala, a v življenju imam drugačne cilje.

Kaj pa imata sicer skupnega odbojka in medicina? Vidite kakšne vzporednice?

Predvsem obe zahtevata veliko discipline. Pri medicini moraš biti dovolj organiziran glede samega učenja, dobro se moraš naučiti snov in se pripraviti na izpit. Tako je tudi pri odbojki. Zahteva veliko treninga in vaje. Povezav je ogromno. Veliko stvari, ki sem se jih naučila pri odbojki, mi bo prišlo prav pri medicini, in obratno. Vzemimo na primer borbenost, možnost, da se po porazu pobereš in vztrajaš.

Že razmišljate o specializaciji? Kaj vas veseli?

Že od malega imam veliko energije, zato bi se verjetno osredotočila na področji, kot sta kirurgija ali urgentna medicina. Sta bolj po mojem okusu, saj sta izjemno dinamični. A časa za odločitev je še na pretek. Veliko je še predmetov, ki jih v teh treh letih še nisem spoznala.

Kakšna smer medicine, ki bi bila bolj povezana s športom, vas ne zanima?

Ne, fizioterapija me ne zanima. Želim postati zdravnica. Odbojka pa bo z mano vse življenje, saj vendarle prihajam iz odbojkarske družine. Morda bom nekoč postala zdravnica v reprezentanci, kaj pa vem. Trenutno so moje misli osredotočene na študij. Veliko moram še nadoknaditi, če želim uspešno zaključiti šolanje.

V zadnjih mesecih se je pokazalo, da smo ljudje v zvezde kovali povsem napačne ljudi. V virusnem času sta se pokazala junaštvo zdravnikov, medicinskega osebja pa tudi trgovcev, gasilcev, policistov … Vam je tudi to dalo misliti?

Zdravniki so bili že pred samo krizo zame veliki heroji. Ne vem, ali ste že kdaj bili priča temu, ko nekdo oživlja drugega. Neverjetno, česa je človek v tako kratkem času sposoben. Po drugi strani so tudi športniki heroji. Koliko truda in odrekanj je bilo treba vložiti v posamične rezultate. Kaj vse je potrebno, da dosežeš en sam uspeh. Sama gojim veliko spoštovanje tako do enih kot do drugih, je pa res, da so se predvsem v zadnjem času posebej izkazali zdravniki. Seveda so po svojih najboljših močeh, z donacijami, pomagali tudi športniki.

S težkim srcem so se od vas poslovili tudi v reprezentanci. Slovenski reprezentančni dres ste oblekli pri 17 letih. Nam zaupate, kakšni so bili odzivi vaših športnih kolegov?

Iza Mlakar

Iz sporočil športnih kolegic je bilo mogoče razbrati veliko podporo. Dobro vedo, koliko truda sem vložila v šport in študij. Vedo, koliko časa sem pred treningom preživela za knjigami. Tiste, ki me poznajo, vedo, koliko časa sem se učila. Veliko mi pomeni tudi podpora OZS, kjer so bili izjemno razumevajoči. Jasno jim je bilo, koliko energije sem vlagala v študij, in hvaležna sem, da so bili tako prijazni z mano.

Ne dvomim, da vas bomo tudi v prihodnosti lahko še videvali ob odbojkarskih igriščih.

Res je, prav zagotovo bom, če bo le priložnost, spodbujala odbojkarske kolegice s tribun.

Napisala: Nika Arsovski, Fotografije: Aleš Oblak, Osebni Arhiv

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri